Ivana Božič

Enkratna priložnost za tvoj PNP

Enkratna priložnost za tvoj PNP
Društvo prejemnikov zlatega priznanja Mauritius oz. Gold Award Holders  Association Mauritius letos obeležuje 40. obletnico delovanja in ob tej priložnosti organizira t.i. Walk around Mauritius.

9 dni, 245 kilometrov

Datum: 20. do 28. julij 2018

Tvoj strošek je samo povratna letalska karta.

Število udeležencev je omejeno – 175; od tega je samo 50 mest na voljo za Mepijevce iz tujih držav

Pohiti si prijavo! Skrajni rok je 1. junij 2018!

K prijavi vabljeni tako udeleženci na zlati stopnji kot tudi obstoječi prejemniki bronastega/srebrnega/zlatega priznanja

Vse potrebne info in prijavnico ter pripadajoče priloge najdeš spodaj v prilogi.

Mimogrede…izraz za PNP v angleščini je “Residential project”

Priloge:

 

NE PREZRI – POMEMBNO!!! 

  • Walk around Mauritius šteje v Programu MEPI –  na poti do zlatega priznanja – zgolj za Projekt neznani prijatelj  – PNP.
  • Zlatniki iz Slovenije (Društvo GAHA SLovenija) s tem projektom niso povezani – ta projekt  namreč organizirajo njihovi “kolegi” z Mauritiusa;
  • Iz Slovenije NI organiziranega skupinskega potovanja za udeležence; gre za princip “znajdi se sam”;
  • Nihče iz Nacionalnega urada ali Društva GAHA Slovenija NE nudi pomoči pri rezervaciji kart, organizaciji potovanja, ni vodiča itd.

 

Avtor: Ivana Božič

Globalna strategija MEPI 2018 – 2023

Strategija opisuje izzive in priložnosti programa iz globalne perspektive ter določa nekaj zanimivih in ambicioznih, vendar dosegljivih prednostnih nalog za prihodnja leta z željo po sodelovanju in  namenom večanja dosegljivosti programa za vse mlade po svetu. Skupaj lahko mladim pomagamo poiskati njihov namen, strast in mesto pod soncem. Skupaj lahko zagotovimo, da program postane priznani globalni prvak neformalnega izobraževanja. Želimo si videti rast, si prisvojiti nove tehnologije in prepoznati univerzalno željo mladih po druženju in povezovanju. Še zmeraj je namen programa zagotavljati dosegljivost za marginalizirane skupine in graditi večjo kapaciteto na različnih geografskih lokacijah z namenom dejanskega ustvarjanja sprememb. Dostopnost, doseg in vpliv pomenijo, da naredimo iz programa najboljše, kar lahko.

Strategija se dotakne še zmeraj aktualnega vprašanja podpore odraslih ljudi v programu, kako jim lahko pomagamo in jih podpiramo. Že leta program, tako kot druge organizacije, dojema  prostovoljstvo v mnogih pogledih za samoumevno. Zato moramo pričeti razumevati in podpirati naše prostovoljce pametneje ter jih opremiti z orodji za spopadanje z izzivi prostovoljstva 21. stoletja. Večji poudarek je na vsebini prostovoljske izkušnje in na vrsti različnih problemov, ki zahtevajo večji fokus na pripravah ter hkrati tudi poskrbijo za obsežno izkušnjo prednosti mladih ljudi in obogatijo njihovo vključenost v program.

Deli sporočilo, pomagaj soustvarjati zgodbo in bodi del te zgodbe, je pomembna komunikacijska strategija programa MEPI v obdobju 2018-2023. Komunikacija je najboljša, ko sporočilo delimo in razvijamo skupaj; ko se vsi počutimo, da smo lastniki sporočila. Strategija razvoja programa je tukaj za vse. Je globalni vir in podstavka za vse deležnike, da se k njej obrnejo in črpajo iz nje z namenom širitve programa. Pripada vsem nam kot družini. Tukaj je z namenom, da na njej gradimo. Mladi, njihov potencial in njihova zmožnost, da odkrijejo in razvijejo svoje cilje pa je tisti aspekt našega dela, ki osmišlja vse to, kar počnemo.

Avtor: Ivana Božič

Pot do zlate ni vedno lahka

Pot do zlate ni vedno lahka

Ko so nam v 9. razredu osnovne šole predstavili program MEPI, se je vse skupaj slišalo izredno zabavno in pustolovsko, vendar sem se vseeno odločila, da se programu ne bom pridružila. Menila sem, da bom za to porabila preveč svojega dragocenega časa, namenjenega gledanju raznih filmov in nanizank.

Nato sem vstopila v gimnazijo in s tem dobila nove sošolce ter prijatelje. Med njimi je bila tudi moja sedanja najboljša prijateljica Manca, ki je svoje popoldneve preživljala prav tako ”koristno” kot jaz. Na gimnaziji so nam ponovno predstavili program MEPI in zamikalo naju je, da bi se mu pridružili. Hoteli sva se preizkusiti na odpravah, pridobiti nove veščine, pomagati drugim, predvsem pa svoj prosti čas preživljati zunaj in bolj aktivno. MEPI-ju sva dahnili usodni ”da” in začelo se je. Moram priznati, da sem bila kar malo vznemirjena, saj do takrat nisem imela nobenega hobija, prav tako pa moja fizična pripravljenost ni bila ravno na visokem nivoju.

Na začetku mi je bilo kar težko, saj nisem bila navajena obšolskih aktivnosti, zdaj pa sem imela kar tri: šport, veščino in prostovoljstvo. Zdelo se mi je, da sem vedno zaposlena in nimam več prostega časa zase. Vendar se nisem zavedala, da je bil prav ta čas, porabljen za MEPI, čas zame. Po samo nekaj tednih opravljanja novih aktivnosti sem imela več energije, postala sem bolj organizirana, odgovorna, zaradi prostovoljstva pa sem se počutila boljši človek.

Nekaj posebnega pri MEPI-ju pa so seveda odprave. Kljub temu da je odprava na bronasti stopnji najkrajša, je bila zame najtežja. Bila sem brez izkušenj in tako sem spakirala čisto preveč hrane in oblačil. Lahko si predstavljate, kaj to pove o nahrbtniku. Komaj sem čakala konec odprave in prav nič se nisem zabavala. Če z mano na odpravi ne bi bilo prijateljice Mance, bi verjetno odnehala. Toda na srečo sva bili v tem skupaj. Spodbujali sva se in si govorili, da je treba potrpeti in začeto tudi dokončati. Vesela sem, da nisva obupali. Vsako odpravo je bilo lažje in zabavneje. Čeprav so bile odprave daljše, je bil nahrbtnik vedno lažji. Z izkušnjami sem točno vedela, kaj potrebujem in kaj lahko ostane doma. Postala sem veliko manj razvajena in tako začela ceniti običajne stvari, kot sta topla postelja in tuš.

Celotna izkušnja MEPI se je zaokrožila na slavnostni podelitvi zlatih priznanj na Brdu. S prijatelji smo skozi posnetke in simpatične slike podoživeli trenutke z odprav in obujali lepe spomine. Še posebej so me navdihnili govori dobitnikov zlatih MEPI-priznanj iz prejšnjih let, ki so sedaj odrasle in uspešne osebe. Delili so svoje izkušnje in razložili, kako jim je MEPI pomagal pri njihovi življenjski poti, kar mi je dalo še dodatno motivacijo za naprej.

Biti MEPI-jevec je torej res nekaj posebnega. Postaneš samozavestnejši, bolj organiziran, aktivnejši, pomagaš pomoči potrebnim, predvsem pa spoznaš, kako pomembno je sodelovanje v skupini. Zaveš se, česa vsega si sposoben in kje lahko svoje znanje še nadgradiš ter ga uporabiš v praksi. MEPI te resnično spremeni, pripravi na življenje in ti popestri šolska leta.

Če bi mi rekli, naj vse skupaj še enkrat ponovim, bi to storila brez odlašanja!

Kaja Kuernt, prejemnica zlatega priznanja MEPI

Gimnazija Kranj

Avtor: Ivana Božič Kategorija: Blog

Zlatniki 2018

Zlatniki 2018

Predstavljamo vam 6. generacijo prejemnikov zlatih priznanj MEPI.

Prejemniki priznanj prihajajo z Gimnazije Kranj, Šolskega centra Kranj, Gimnazije Franceta Prešerna, Gimnazije Jesenice, Gimnazije Škofja Loka, Srednje zdravstvene šole Celje, Združenja slovenskih katoliških skavtov in skavtinj ter Mestne zveze prijateljev mladine Ljubljana.

Gimnazija Kranj
Število prejemnikov: 26
Mentorji: Marija Štremfelj, Katarina Škufca, Urša Petrič, Tatjana Dermota, Bernarda Lenaršič, Marko Bukovšek, Patricija Veldin, Matjaž Pertot, Ivanka Zupan, Tatjana Cvetko

Šolski Center Kranj
Število prejemnikov: 6
Mentorji: Gabrijela Krajnc, Zdenka Varl, Magda Papič, Danica Černe, Robert Bertoncelj, Petra Ogrizek, Damjan Poljanec, Maja Damijan.

Gimnazija Franceta Prešerna
Število prejemnikov: 1
Mentorji: Romana Čemažar, Andreja Gasser, Sabina Konc, Polona Petek, Anže Štucin

Gimnazija Jesenice
Število prejemnikov: 6
Mentorji: Andreja Kosem Dvoršak, Katarina Trontelj, Jože Povšin

Gimnazija Škofja loka
Število prejemnikov: 44
Mentorji: Mateja Prevodnik Mayland, Nevenka Bertoncelj, Nataša Veber in Alenka Kolenc Krajnik

Srednja zdravstvena šola Celje
Število prejemnikov: 4
Mentorji: Polonca Kačičnik in Igor Uranjek

Združenje slovenskih katoliških skavtov in skavtinj
Število prejemnikov: 2
Mentorji: Monika Golja, Neda Kajfež

Mestna zveza prijateljev mladine Ljubljana
Število prejemnikov: 2
Mentorji: Neda Kajfež, Deja Kuhar

Avtor: Ivana Božič

Izkušnja: projekt neznani prijatelj

Izkušnja: projekt neznani prijatelj

V torek, 5. 9. 2017, sem sedla na vlak, ki me je odpeljal do Zuricha, od koder sem svojo pot nadaljevala proti Fricku. Celotna pot je trajala skoraj 18 ur in ves čas sem bila vznemirjena, saj je bilo to prvič, ko sem se v tujino odpravila povsem sama, nisem pa točno vedela kaj naj pričakujem v naslednjih dneh. Z ostalimi prostovoljci iz Poljske, Češke, Madžarske, Španije in Malezije smo se zelo hitro ujeli in se tudi zelo dobro vključili v skupino organizatorjev festivala. Po krajši predstavitvi projekta smo začeli z delom. Vodja organizatorjev nam je povedal, da v resnici nihče od njih dobro ne ve kaj počnejo, saj je to njihov prvi projekt, tako da je spodbudil našo samoiniciativnost. Do začetka festivala, ko naj bi začeli prihajati obiskovalci, smo imeli dobra dva dni in ker so bili glavni odri ob našem prihodu že postavljeni, je bila naša glavna naloga postavljanje ozvočenja, luči, ter dekoracije. Največ časa sem preživela s skupino, ki se je ukvarjala z dekoracijo. V bližnjem gozdu smo pripravljali kotiček “Alice in Wonderland” in iz žice smo oblikovali velike gobe, ki smo jih potem prelepili z papirjem in pobarvali. Na drevesa smo obesili skodelice in pribor, ter po tleh razprostrli podlago za sedenje, saj je bilo to območje namenjeno čajanki. S prostovoljkama iz Češke smo več kot pol dneva porabile za izdelovanje origamijev. Delale smo ptice, ki smo jih potem obesili pod strop enega od odrov. Na dan začetka festivala smo imeli prostovoljci in nekateri od nastopajočih organizirano delavnico, pri kateri smo spoznali organizacijo Milchjungend, ter tudi nekaj o težavah in ovirah s katerimi se soočajo mladi predstavniki skupnosti LGBT v Švici.

Med festivalom smo bili prostovoljci zadolženi za skrb nastopajočih v zaodrju, ter za pobiranje smeti. Te zadolžitve smo morali opravljati cel dan in celo noč, tako da smo si naredili urnik dela. Preostali čas, ko nismo bili na vrsti za delo pa smo bili prosti in smo lahko uživali v festivalu in nastopih. Po festivalu je sledilo pospravljanje, ki je trajalo tri dni. Zaradi dežja je bilo veliko opreme zelo umazane in večji del časa smo porabili za čiščenje stolov ter opreme za ozvočenje in osvetlitev.

Cel čas tabora smo spali v bližnjem bunkerju, kar je bila posebna izkušnja, saj je bil pod zemljo, vse skupaj pa je zasnovano tako, da lahko sprejme kar največ ljudi, kar je pomenilo da so bili notri trinadstropni pogradi in ena velika skupna kopalnica. Vse nas je presenetilo, da je bilo kljub vsemu zelo udobno in toplo, za kar smo bili po celem dnevu dela na dežju zelo veseli.

Zadnji dan je zaznamovalo poslavljanje, saj je večina ljudi s katerimi smo delali že pred festivalom odhajalo, tisti, ki pa so ostali so nam pripravili poslovilno večerjo z nekaj značilnimi švicarskimi jedmi, po večerji pa smo imeli tudi manjšo zabavo. V sredo zjutraj smo se vsi prostovoljci odpravili do želežniške postaje, kjer so se tudi naše poti razšle.

Zame je bila to neprecenljiva izkušnja, saj sem spoznala veliko ljudi iz različnih držav, s katerimi sem še vedno v stiku. Presenetilo me je kako skrbni so bili vsi organizatorji, saj so ves čas so preverjali kako se imamo, oziroma če kaj potrebujemo in zelo so se potrudili da so prav z vsakim prostovoljcem navezali oseben stik, ter da so ves čas tudi med seboj govorili angleško, da smo jih lahko vsi razumeli, čeprav je njihov materni jezik nemščina. Mislim da mi je prav PNP pomagal, da sem postala samostojnejša, saj sem morala celotno potovanje organizirati sama in tudi tam pravzaprav nisem nikogar poznala, vendar sem se vseeno dobro znašla in bom zagotovo še kdaj odšla na kakšen podoben tabor v tujini.

Tanja Knez
Avtor: Ivana Božič Kategorija: Blog