Ivana Božič

Mi smo pripravljeni na svet! #WORLDREADY

Mi smo pripravljeni na svet! #WORLDREADY

Z novembrom pričenjamo z globalno kampanjo #WORLDREADY, ki poudarja pomen neformalnega izobraževanja. Pridružite se nam in pomagajte širiti glas o Programu MEPI z vašo objavo na družbenih omrežjih! Delite svojo zgodbo, kako vam je program MEPI pripomogel, da ste postali #pripravljeninasvet.

Vaša zgodba je tudi naša zgodba. Kot vsaka, je polna padcev, vzponov, zabavnih in prisrčnih trenutkov. Navdušeni smo, da smo jo pisali skupaj.  Prepričani, da imate v svojem spominu zapisane še sveže trenutke navdušenja nad uspehi na tej poti, vas iskreno prosimo, da skupaj delimo to navdušenje z mladimi in jih z zgledom spodbujamo na njihovi poti do uspeha v življenju.

 V Sloveniji v letošnjem letu preko 1500 mladih s sodelovanjem v Programu mednarodnega priznanja za mlade MEPI gradi samozavest, išče svoje mesto pod soncem, se uči prilagodljivosti, spoznava pomembnost medsebojne pomoči ter krepi mehke in trde veščine.

Naj se sliši naš glas. Naj se sliši v deveto vas.

#WORLDREADY je priložnost, da združimo moči in se povežemo.

Skupaj imamo več možnosti, da se nas sliši, glas MEPI-ja.

 Delite naš video in svojo zgodbo z uporabo  #WORLDREADY !

Na spodnji povezavi se nahajajo tudi grafike, fotografije in bannerji, ki jih lahko po želji uporabite v svojih objavah. Veseli bomo, če ste pripravljeni na družbenih omrežjih deliti lastne fotografije (ki ste jih posneli v času opravljanja programa ali pa mentoriranja).

Gradivo, grafike in bannerji so za vas na voljo TUKAJ.

Prosimo vas, da v objavah vedno uporabite #WORLDREADY, da bomo lahko sledili objavljenim vsebinam!

Za vaše sodelovanje vam bomo neskončno hvaležni.

 

Avtor: Ivana Božič Kategorija: Ostalo

Dobrodelna avantura

Dobrodelna avantura

Mladi mepijevci z Gimnazije Kranj in Šolskega centra Škofja Loka se letos jeseni odpravljajo v Nepal, kjer bodo opravljali odpravo za zlato stopnjo programa MEPI. Tam bodo obiskali tudi sirotišnico ter se srečali s tamkajšnjimi otroki.

Tovrstni pustolovski podvig ni mačji kašelj in je med drugim povezan tudi s precejšnjimi stroški.  Zbiranja sredstev so se mladi lotili načrtno, premišljeno, s strategijo.

Obiskali smo prireditev »Mepijevci pod streho sveta«, da pobliže pogledamo, kako so se lotili izzivov zbiranja potrebnih financ.

Mladi so k sodelovanju povabili različna podjetja in druge organizacije, ki so pri organizaciji dogodka sodelovali bodisi s finančnimi sredstvi bodisi s svojimi produkti in storitvami ali pa so podarili svoj čas, kot sta to naredila Boštjan Gorenc – Pižama, ki je sam obiskoval Gimnazijo Kranj in je tokrat kot moderator dogodka množico spravljal v smeh, in pa večni šarmer in legenda slovenske glasbe, Andrej Šifrer, ki je zapel izbor svojih zimzelenih in tudi novejših uspešnic.

Nista pa znana obraza edina, ki sta dogodku dala posebni pečat; pridružil se nam je tudi nepalski konzul, Aswin Kumar Shrestha, mladi talenti – aktualni in nekdanji dijaki Gimnazije Kranj – pa so  s pevsko-glasbenimi vložki naredili večer še bogatejši.

Program prežet z vrednotami MEPI je odražal povezanost mladih z lokalno skupnostjo in njihovimi mentorji, starši; prikazal je visoko stopnjo motiviranosti, zanos, talente, vztrajnost in dosežke mladih. Konec koncev pa nas je navdihnil odnos MEPI voditeljev, da premikajo meje mogočega v smislu delovanja in izvajanja programa MEPI.

Cilj je dosežen; dogodek je vzbudil ogromno zanimanja in dvorana je bila nabito polna; 300 srečk je  pošlo že pred uradnim pričetkom programa.

 

 

 

Avtor: Ivana Božič Kategorija: Dogodki

Neotesanec! Kaj te niso v šoli nič naučili?

Neotesanec! Kaj te niso v šoli nič naučili?

Prejšnji teden sem imel čast, da sem v skavtski uniformi povezoval podelitev zlatih priznanj MEPI, katerega prejemnik sem bil tudi sam. V osrednjem delu dogodka sem vodil pogovor  s štirimi prejemniki zlatih priznanj prejšnjih generacij, ki že nekaj časa bijejo bitko na trgu dela. Prepričan sem, da je marsikatera učiteljica v dvorani malce zavihala nos, saj so gostje iskreno govorili o tem, kako jim je šola povzročala samo frustracije, vse ostalo pa so morali storiti sami.

Resnici na ljubo, neka forma oziroma oblika izobraževanja je pomembna, sploh če hočemo ustvarjati družbo enakih možnosti. Vsi otroci naj bi šli čez isti učni načrt z enako usposobljenimi učitelji. Če želimo biti člani družbe, moramo znati brati in pisati v več jezikih in usvojiti osnove znanstvenega načina razmišljanja na različnih znanstvenih področjih. Drugače smo lahko še tako ustvarjalni, pa ne bomo ničesar dejansko ustvarili. Tega sporočila nam na formalni podelitvi  priznanj za neformalno izobraževanje ni uspelo posredovati, zato se mnogim učiteljem opravičujem.

Sam sem imel v šoli zelo veliko dobrih učiteljev, ki so znali odgovarjati z vprašanji in molčati ob pravem trenutku, da so morali moji možgani sami zagnati proces razmišljanja. Znali so biti strogi, ker so vedeli, da mi ne bo nič bolje, če bom zadovoljen z manj znanja. Seveda pa obstaja dobršen del učiteljev, ki so se vdali mlačnosti in slepo sledijo učnemu načrtu, saj jim tako nihče (razen otrok) ne more nič očitati; varni so pred hudobnimi starši, ki želijo le ‘najboljše’ za svojega otroka. In tukaj bi lahko rekli, da je družba enakih možnosti splavala po vodi, saj večina zaposlenih v šolstvu, vztrajno teše iz mladih vse, kar ni v učnem načrtu. Preprosto nimajo časa za nič drugega. Tisti, ki pa se zavedajo dodane vrednosti izkustva, pa največkrat za to žrtvujejo svoj prosti čas in ogromno ‘živcev’.

‘Ampak šola mora bit’, zato da se otrok nauči družbenih veščin, pogovarjanja, mreženja, tihe hierarhije, spoštovanja starejših in tako dalje. Pa je šola, ta neverjetno otesana oblika zapiranja otrok v učilnice, res dober prostor, da se otrok nauči, kako sploh obstajati v družbi? Lahko bi rekli, da je dostikrat kar realno okolje: zmaga najbolj prilagodljiv, zunanji izgled določa družbeni status, napake so najhujše zlo, razred pa ni skupnost, temveč zgolj skupek posameznikov, ki delajo za svoje interese in dobijo lepa priznanja, ob prizadevanju  za skupne interese pa jih dobijo po glavi. Vsega tega se mladi v šoli zelo hitro naučijo. In učitelji, ki bi lahko bili svetla iskrica v tej temi, nekaj kar spodbuja razvoj, so uokvirjeni s pravili do te mere, da spodbujanje ustvarjalnosti pri otrocih včasih spominja na že prav herojska dejanja, ki jih danes mnogi starši spretno zatirajo.

Vsako posploševanje je slabo, a je hkrati nujno, da naši ubogi homo sapiens možgani sploh lahko mislijo svet. Šola je slaba, skavti so dobri, MEPI je nekje vmes – ni res. Vse je v ljudeh; mentorji so tisti, ki naredijo razliko. Tako kot so naredili razliko moja profesorica geografije, profesorica slovenščine, učiteljica matematike, profesorji na fakulteti, moj skavtski voditelj pri volčičih, duhovni asistent na prvem tečaju za vodnike, odgovorni inštruktor na skavtski šoli življenja v naravi, koordinatorka MEPI tropa in navsezadnje tudi dekleta iz Nacionalnega urada MEPI. Mladi dobre zglede požiramo in ljudje, ki so v življenju zrasli, so nam zanimivi. Četudi se nočemo naučiti ničesar, se ob ljudeh, ki jedo življenje z veliko žlico, takoj vprašamo o svoji poti in kako zanimiva bi lahko bila z malce truda.

Mlad človek ni neumen, še predobro razbere, kdo živi z iskrico v očeh in kdo životari in sledi pravilom zgolj zato, da ne bi bil izločen. Zato mislim, da lahko Slovenija sledi Finski v fenomenološkem načinu izobraževanja, vpelje MEPI v vse šole, ustanovi obvezno skavtstvo in taborništvo, pa bodo otroci še vedno vlekli iste lekcije iz istih ljudi. Ja kje pa smo, če učiteljica prizna srebrno stopnjo programa MEPI otroku samo zato, da ne bo odnehal in bo sedaj lahko šel na zlato. V lovu na diplomice? To šteje pri zaposlitvi, mar ne? Saj zato pa smo skavti prvi partnerski urad, da bodo tudi naši skavti za svojo osebno rast dobili diplomice, saj si jih zaslužijo!

Nikakor! Nobeno priznanje ne doda mlademu človeku ničesar. Toda vse izkušnje, ki so jih vodile do tega priznanja, so neizpodbitni gradniki identitete mladega uma. Šola ali steg ‘lahko proizvedeta’ tudi do 50 zlatih prejemnikov zlatega priznanja MEPI, a če se vse vrti samo okoli bližnjic in količine priznanj, s katerimi se lahko bahajo, bodo ti ‘gradniki družbe’ slednjo zgolj zavirali in oteževali goli obstoj ljudi na Zemlji. Mladi ne potrebujejo nazivov, potrebujejo izzive. Izzive v učilnicah, na taborih, odpravah, projektih, v veščinah,v prostovoljstvu in v športu; ob izzivih pa ljudi, ki so jim pri tem zgled in potrdilo, da se rast izplača. Zato zame glavna stvar ni značka ali diploma, temveč moj  indeks dosežkov MEPI. Ljudje, ki so mi kot mentorji dajali vsakdanji zagon, in njihova opisna priznanja so tista resnična skica obdobja v življenju, ki mu lahko rečem moja MEPI pot.

Razlika je zgolj v tem, ali se je ta leseni mentor ali dijak vsak dan malce obtesal vseh ‘napak’ in se zdaj kot leseni zidak prilega v veliki zid, ki mu pravimo družba, ali pa se je odločil, da bo osebnostno rasel in začel zalivati svoje korenine, začel poganjati male vejice, ki so vsaka zase malce drugačne, in začel ustvarjati pravi mali neotesani gozdiček družbe. Za družbo je verjetno najboljše neko zdravo razmerje med enim in drugim. Ne vem,  kakšno je to razmerje, ampak stavim, da je asimetrično.

Zato, dragi voditelj/voditeljica, učitelj/učiteljica, mentor/mentorica, vse je na tebi. Izobraževanje mladine je izredno častno delo in naj ti noben sistem te časti ne vzame. Rasti v človeka z veliko začetnico, rasti v vse smeri, rasti zato, ker je rast užitek in strast, rasti, ker je to odgovorno! In otroci te bodo prerasli.  

Gašper Stojc

skavtsko ime: Neustavljivi volk

 

 

Avtor: Ivana Božič Kategorija: Blog

Sprejem zlatnikov pri predsedniku Republike Slovenije

Sprejem zlatnikov pri predsedniku Republike Slovenije

Danes so zlati MEPI-jevci zasedli Veliko dvorano Predsedniške palače.

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor jim je za prejem zlatega priznanja MEPI osebno čestital in zaželel veliko uspeha ter poudaril, da je udejstvovanje v tovrstnem programu prava pot, da postanejo plemenite osebnosti: “MEPIjevci se dobro zavedate, da je na vas, da naredite nekaj imenitnega za skupnost, in pomembo je, da te priložnosti ne zamudite.”

Zbrane na sprejemu sta nagovorila tudi Andreja Anžur Černič in Gašper Stojc, ki se je predsedniku v imenu 93 zlatih MEPI-jevcev tudi zahvalil.

Avtor: Ivana Božič Kategorija: Ostalo

Politika, dobra hrana in letala, ki zamujajo

Politika, dobra hrana in letala, ki zamujajo

Litva 2018 (MEPI in Erasmus+)

Izčrpane sedimo na terminalu mednarodnega letališča v Vilni in se trudimo, da ne bi pogledovale proti tabli z odhodi in prihodi letal, na kateri nam v oči bode napis »delayed«. Nekatere izmed deklet so že v tretje odšle na lov za spominki v duty-free shop, da bi se malo zamotile, ostale jemo pravkar kupljene sendviče. Odpovedali so nam let na Dunaj in zdaj namesto tega letimo najprej v Varšavo, od koder bomo nadaljevale v Frankfurt in se proti večeru vrnile v domačo Slovenijo. Vsaj načrt je tak. Naše letalo poljske letalske družbe LOT zamuja že pol ure, čez pet minut po srednjeevropskem času pa naj bi se začelo vkrcanje na naslednje letalo iz Varšave. Vse smo živčne razvaline, samo še tega se manjka, da naše letalo strmoglavi ali pa nam nekje na poti izgubijo prtljago. Le kako smo se znašle v tej mučni situaciji?

V nedeljo, 29. julija, smo se kranjske gimnazijke in mepijevke Katarina Šipec, Sara Tišler, Gaja Nemanič, Nuša Šimnovec, Hana Bujanović Kokot in Ronja Čeferin odpravile v Litvo, kjer smo pod mentorstvom Tatjane Cvetko zastopale Slovenijo na enotedenskem projektu Sharp mind – Strong voice. Projekt je potekal v okviru Mednarodnega priznanja za mlade (Duke of Edinburgh’s International Award) in programa Erasmus plus. Poglavitni cilj projekta je bil spodbujati kritično mišljenje in strpnost do drugih ljudi pri mladih, se naučiti objektivnega razmišljanja ter prvin kvalitetnega novinarstva. Natančno smo se posvetili problemu beguncev in migrantov, človekovim pravicam, propagandi v medijih, stereotipom ter trenutnemu političnemu stanju v Evropi in na svetu. V projektu so sodelovale štiri države, poleg Litve in Slovenije še Češka in Slovaška.

V nedeljo navsezgodaj zjutraj smo se torej z velikimi kovčki, še vse krmežljave, z zaspančki v kotičkih oči in skuštranimi lasmi zbrale na ljubljanskem letališču. Oddale smo prtljago in si v čakalnici privoščile jutranjo kavo. Najprej smo letele z našo letalsko družbo Adria Airways na Dunaj, od koder smo z Austrian Airlines nadaljevale v litvansko prestolnico Vilno. Še pred pristankom me je ob pogledu skozi okno spreletela misel, kako enolična je litvanska pokrajina. Ena sama ravnina s številnimi jezeri, med katerimi se bohotijo borovi in brezovi gozdovi. Z letališča smo se z avtobusom odpeljali na podeželje, v vasico Daugirdiškės, kjer smo skupaj z Litvanci, Čehi in Slovaki preživeli ves teden. Začeli smo z nekaj spoznavnimi igrami ter se nato porazdelili po mednarodnih sobah, tako da ni svojih sostanovalcev nihče vnaprej poznal, a smo se čez teden zelo spoprijateljili. Zvečer smo se skupaj odpravili k jezeru, kjer smo se prijetno ohladili po vročem dnevu.

Vsako jutro smo se ob 8.30 zbrali na travniku pred hišo za (obvezno) jutranjo telovadbo, ob devetih smo imeli zajtrk. Ob 10.00 smo začeli z delavnicami, ki so trajale do dopoldanske malice ob pol dvanajstih. Nato je sledilo še malo delavnic, ki so trajale do 13.00, ko je bil čas za kosilo. Do pol štirih smo imeli program po urniku, nato popoldansko malico, potem smo spet delali do pol šestih, ko smo imeli refleksijo v nacionalnih skupinah, ob šestih smo večerjali. Skratka, veliko smo jedli, se smejali, vročično debatirali o problemih v svetu, spet jedli… Po večerji smo imeli naprej delavnice ali pa smo organizirali zabavne večere. Okoli 23.00 smo se odpravili spat.

Delavnice smo udeleženci večinoma pripravili sami, teme smo si porazdelili vnaprej, tako smo imeli vsi približno enako število nalog. Gaja in Ronja sva bili zadolženi za organizacijo mednarodnega spoznavnega večera, kjer se je morala vsaka izmed držav predstaviti na zabaven in sproščen način. Mi smo na primer za vse spekle orehovo potico. Vsaka izmed držav je imela svojo stojnico, na katere smo razstavili značilne prigrizke, pijačo in spominke posamezne države. Bila je prima pogostitev.
Sara in Katarina sta nam predstavili geopolitiko. Pravzaprav gre za stanje svetovne politike, ki se trenutno ukvarja s številnimi problemi, ki smo jih po skupinah obravnavali na podlagi vnaprej podanih vprašanj, ter se trudili zanje poiskati čim bolj ugodno rešitev. Hana in Nuša sta imeli za nalogo predstaviti teorije zarot in propagando. Preizkusili smo se v kahootu o poznavanju resničnih in lažnih teorij zarot ter po skupinah izdelali nekaj poskusnih propagandnih plakatov na podano temo.

V četrtek smo imeli organiziran izlet v Trakai in Vilno. Trakai je mestece, zgrajeno ob jezeru, sredi katerega se bohoti grad z rdečimi opečnatimi zidovi. Tu živi posebno ljudstvo, imenovano Karaiti. So litvanska narodna manjšina s komaj 290 predstavniki, vendar imajo svoje zakone in od države neodvisno vlado. Ko smo si ogledali Trakai, smo se odpeljali proti prestolnici. Tam smo si med opravljanjem nalog, ki so nam jih zastavili Litvanci, po mednarodnih skupinicah ogledali znamenitosti Vilne. Proti večeru smo se vrnili v Daugirdiškės.

Zadnji dan je morala vsaka država pripraviti zaključni video in napisati dva članka v povezavi z eno izmed podanih tem. Zvečer sva Gaja in Ronja opravili še evalvacijo, vsak udeleženec pa je za celotedensko trdo delo prejel Youthpass, potrdilo za opravljen projekt. Preživeli smo čudovit teden, spletla so se številna nova prijateljstva in sedem dni je bilo kar premalo časa za druženje in zabavo. Na ponedeljkovo jutro smo se s težkim srcem, a lepimi spomini, poslovili.

Tako smo se torej slovenska dekleta znašla na mednarodnem letališču v litvanski prestolnici. Sprijaznile smo se že s tem, da ne bo nič z ogledom Dunaja. Na srečo so končno začeli z vkrcanjem na naše letalo v Varšavo. Na Poljskem bomo morale teči, če želimo ujeti let v Frankfurt.

Ko zaključujem s pisanjem, sedim doma, živa in zdrava. Na koncu se je vendarle vse srečno izšlo. Letalo k sreči ni strmoglavilo. Tudi izgubljeno prtljago smo že dobile nazaj. V Varšavi smo res tekle kot nore, da smo ujele let. Vmes smo sredi čakalnice naletele na presenečeno ekipo Slovaške, bilo je nekaj navdušenih krikov in hitrih objemov, nato smo že tekle naprej. Še v zadnjem trenutku smo vse zadihane prišle na »gate« številka 45. V Frankfurtu smo končno naletele na nekaj domačih besed in znani logotip Adrie. Zadnji let je potekal mirno, okoli desete ure zvečer je naše letalo pristalo na domačih tleh. Kljub izgubljeni prtljagi smo bile vesele, da smo se vrnile v našo prelepo Slovenijo med gore in reke, za sabo pa pustile čudovite spomine na litvansko vasico Daugirdiškės in ljudi, ki smo jih tam spoznale.

Ronja Čeferin
 

 

Avtor: Ivana Božič Kategorija: Blog, Kranj

Sharp mind – Strong voice, Erasmus+ v Litvi

Sharp mind – Strong voice, Erasmus+ v Litvi

 

V nedeljo, 29. julija, smo se v okviru programa Mepi (The Duke of Edinburghs International Award) in Erasmus+ odpravili v Litvo, kjer poteka enotedenski projekt Sharp mind – Strong voice, katerega glavni cilj je spodbujati kritično mišljenje in strpnost do drugih ljudi pri mladih, se naučiti objektivnega razmišljanja in pridobiti zavest, da smo mladi tisti, ki lahko vplivamo na ustvarjanje boljšega sveta. Posebno se bomo dotaknili problema beguncev in migrantov, človekovih pravic, propagande v medijih, stereotipov ter trenutnega političnega stanja v Evropi. V projektu sodelujejo štiri države, poleg Litve in Slovenije še Češka in Slovaška. Slovensko ekipo bomo zastopale nadebudne mepijevke, sedanje in bivše dijakinje Gimnazije Kranj, Hana Bujanović Kokot, Gaja Nemanič, Nuša Šimnovec, Katarina Šipec, Sara Tišler in Ronja Čeferin pod mentorstvom Tatjane Cvetko.

Skupaj se aktivno pripravljamo na prihajajoči teden in se veselimo druženja in pridobivanja novega znanja.

Ronja Čeferin
Avtor: Ivana Božič Kategorija: Ostalo

S skupino je vse lažje

S skupino je vse lažje

Na MEPI sem se prijavil, ker sem želel preizkusiti nekaj novega. Med celotnim trajanjem programa sem se naučil npr. osnove preživetja v naravi, uživati preproste stvari (na koncu dneva sedeti okoli ognja s prijatelji ter jesti napol zažgane hrenovke) ter, da če želiš, lahko narediš tudi to, kar na začetku misliš, da je zate nemogoče. Imam namreč obliteratni bronhioitis, bolezen ki se mi je prvič pojavila pri 3 letih in mi onemogoča uporabo polovice pljuč. Ker pa živim v zelo športni družini, gremo s starši in bratom pogosto kolesarit ali pa se odpravimo na krajši pohod na okoliške hribe. Stanje je zdaj zato veliko boljše, kot je bilo včasih. Pri pouku športne vzgoje mi učitelji prilagodijo dejavnosti in lahko počnem vse, razen tekov na dolge proge (600m ter kros) in bolj zahtevnih pohodov.

Prek MEPI sem se za življenje naučil spoštovanja drugačnih ljudi, saj lahko zmorejo več, kot se nam zdi na prvi pogled. Naučil pa sem se tudi orientiranja v naravi ter tega, da je s prijatelji vse lažje, še posebej, če si sredi gozda. Vmes sem pridobil veliko zanimivih izkušenj, predvsem sem se naučil delati z majhnimi otroki, saj sem si za prostovoljstvo izbral delo v podaljšanem bivanju za 1. razred. Ko sem k njim šel prvič, sem bil zelo vznemirjen, celo malo prestrašen, saj res nisem vedel, kaj pričakovati. Čez nekaj časa pa sem pridobil samozavest in postal med učenci tudi bolj sproščen. Najbolj sem se veselil odprav, ki pa so mi zaradi mojih težav z dihanjem predstavljale tudi največjo preizkušnjo in kjer je prišel pomen skupine najbolj do izraza. Brez skupine mi to ne bi uspelo, saj so mi nosili tisto, česar sam nisem zmogel. Ko sem rabil počitek, smo se ustavili in mi dali čas, da se spočijem. Če bi moral skupino izbirati še enkrat, bi izbral iste ljudi, saj so mi res zelo pomagali. Takšnih prijateljstev, kot jih spleteš čez ves program, še posebej pa na odpravah, se jih v razredu preprosto ne da.

Aljaž Mrak

 

Avtor: Ivana Božič Kategorija: Ostalo

Razpis za delovno mesto: mladinski delavec

Razpis za delovno mesto: mladinski delavec

Razpis za delovno mesto: mladinski delavec na podlagi Javnega razpisa MIZŠ URSM »Zaposlitev na področju mladinskega dela v mladinskem sektorju«

Objavljamo 1 prosto delovno mesto mladinski delavec m/ž:

  1. za izvajanje skrbniških aktivnosti pri izvajalskih inštitucijah in projektno delo z ranljivimi skupinami
  2. za projektno vodenje specifičnih projektov

Delovno mesto je za določen čas od 15. 6. 2018 do 31. 10. 2018 s polnim delovnim časom. K sodelovanju vabimo aktivnega, ustvarjalnega, mobilnega, dobro informiranega in z izkušnjami opremljenega mladinskega delavca, veščega uporabe sodobnih tehnologij.

Vsi, ki se najdete v opisu, izpolnjujete vse pogoje razpisa in želite postati del ekipe, nam pošljite vloge na: mepi@mepi.info od 28. 5. 2018 do vključno 11 .6. 2018. Nastop delovnega mesta je predviden 15. 6. 2018.

Datum objave: 28. 5. 2018

Avtor: Ivana Božič Kategorija: Ostalo

Mladi, zdravi in ozaveščeni

Mladi, zdravi in ozaveščeni

V petek, 18. 5., je na Zavodu MEPI potekala celodnevna izobraževalna delavnica na temo Mladi,zdravi in ozaveščeni, na kateri smo s strokovno pomočjo Tanje Povšič, vodje projektov na  Mestni zvezi prijateljev mladine Ljubljana in Stane Kovač, učiteljice kemije in varovanja zdravja iz Srednje šole Zagorje, izobrazili 10 prostovoljcev, ki bodo samostojno vodili delavnice ozaveščanja pomembnosti o spolno prenosljivih boleznih (s poudarkom na HIV).

Osnovni namen projekta je, da preko različnih komunikacijskih orodij, ki so blizu mladim (med 14. in 25. letom), predvsem pa preko “peer to peer” izobraževanja in interaktivnih delavnic, nagovorimo osnovnošolce in srednješolce ne le o spolno prenosljivih boleznih, ampak tudi o predsodkih, stereotipih in diskriminaciji, ki jih omenjena tematika nosi s sabo.

Mladi svoje znanje, izkušnje, veščine in kompetence nabirajo, razvijajo, nadgrajujejo in krepijo v različnih življenjskih okoljih: tako preko formalnega, kot tudi neformalnega, izkustvenega in priložnostnega načina izobraževanja. Prav pri slednjih je poudarek na sodelovanju posameznika v učnem procesu, saj se lahko nauči le toliko, kolikor posameznik želi sam sodelovati in prispevati oziroma toliko, kolikor je, glede na okoliščine, mogoče napredovati.

Slovenski šolski sistem v okviru spolne vzgoje še vedno ne ozavešča dovolj glede preprečevanja in testiranja spolno prenesljivih bolezni in s tem tudi ne zavedanja o HIV-u. Izobraževanje o virusu HIV in drugih spolnih boleznih je v šolah prepotreben pristop, drugo pa so razprave med vrstniki na socialnih medijih. Te so dokazano najbolj učinkovit način za vključevanje mladih v to tematiko.

Znanje in ozaveščenost o HIV-u in drugih spolno prenosljivih boleznih v Sloveniji je precej nizka, zato vedno več mladih ljudi prakticira deviantne, nevarne in visoko tvegane spolne prakse. Posledica tega je povečanje števila okužb z virusom HIV in drugih spolno prenesljivih bolezni. Visok je tudi delež mladih, ki se pozno oziroma prepozno odloči za pregled in testiranje. Šolski sistem ne zagotavlja zadostnega znanja, pomembnosti preprečevanja, testiranja in zgodnjega odkrivanja virusnih obolenj. Zaradi pomanjkljive spolne vzgoje je nezavedanje o spolnem prenašanju virusa HIV in testiranje na še zmeraj “tabu” tema tako pri mladih kot splošni populaciji. Verjamemo, da lahko s pravo komunikacijo, učinkovitim medsebojnim izobraževanjem ter z vključitvijo različnih zainteresiranih organizacij, prispevamo h globalnemu cilju zmanjševanja širjenja virusa HIV.

 

Avtor: Ivana Božič Kategorija: Fotogalerija