Ivana Božič

Politika, dobra hrana in letala, ki zamujajo

Politika, dobra hrana in letala, ki zamujajo

Litva 2018 (MEPI in Erasmus+)

Izčrpane sedimo na terminalu mednarodnega letališča v Vilni in se trudimo, da ne bi pogledovale proti tabli z odhodi in prihodi letal, na kateri nam v oči bode napis »delayed«. Nekatere izmed deklet so že v tretje odšle na lov za spominki v duty-free shop, da bi se malo zamotile, ostale jemo pravkar kupljene sendviče. Odpovedali so nam let na Dunaj in zdaj namesto tega letimo najprej v Varšavo, od koder bomo nadaljevale v Frankfurt in se proti večeru vrnile v domačo Slovenijo. Vsaj načrt je tak. Naše letalo poljske letalske družbe LOT zamuja že pol ure, čez pet minut po srednjeevropskem času pa naj bi se začelo vkrcanje na naslednje letalo iz Varšave. Vse smo živčne razvaline, samo še tega se manjka, da naše letalo strmoglavi ali pa nam nekje na poti izgubijo prtljago. Le kako smo se znašle v tej mučni situaciji?

V nedeljo, 29. julija, smo se kranjske gimnazijke in mepijevke Katarina Šipec, Sara Tišler, Gaja Nemanič, Nuša Šimnovec, Hana Bujanović Kokot in Ronja Čeferin odpravile v Litvo, kjer smo pod mentorstvom Tatjane Cvetko zastopale Slovenijo na enotedenskem projektu Sharp mind – Strong voice. Projekt je potekal v okviru Mednarodnega priznanja za mlade (Duke of Edinburgh’s International Award) in programa Erasmus plus. Poglavitni cilj projekta je bil spodbujati kritično mišljenje in strpnost do drugih ljudi pri mladih, se naučiti objektivnega razmišljanja ter prvin kvalitetnega novinarstva. Natančno smo se posvetili problemu beguncev in migrantov, človekovim pravicam, propagandi v medijih, stereotipom ter trenutnemu političnemu stanju v Evropi in na svetu. V projektu so sodelovale štiri države, poleg Litve in Slovenije še Češka in Slovaška.

V nedeljo navsezgodaj zjutraj smo se torej z velikimi kovčki, še vse krmežljave, z zaspančki v kotičkih oči in skuštranimi lasmi zbrale na ljubljanskem letališču. Oddale smo prtljago in si v čakalnici privoščile jutranjo kavo. Najprej smo letele z našo letalsko družbo Adria Airways na Dunaj, od koder smo z Austrian Airlines nadaljevale v litvansko prestolnico Vilno. Še pred pristankom me je ob pogledu skozi okno spreletela misel, kako enolična je litvanska pokrajina. Ena sama ravnina s številnimi jezeri, med katerimi se bohotijo borovi in brezovi gozdovi. Z letališča smo se z avtobusom odpeljali na podeželje, v vasico Daugirdiškės, kjer smo skupaj z Litvanci, Čehi in Slovaki preživeli ves teden. Začeli smo z nekaj spoznavnimi igrami ter se nato porazdelili po mednarodnih sobah, tako da ni svojih sostanovalcev nihče vnaprej poznal, a smo se čez teden zelo spoprijateljili. Zvečer smo se skupaj odpravili k jezeru, kjer smo se prijetno ohladili po vročem dnevu.

Vsako jutro smo se ob 8.30 zbrali na travniku pred hišo za (obvezno) jutranjo telovadbo, ob devetih smo imeli zajtrk. Ob 10.00 smo začeli z delavnicami, ki so trajale do dopoldanske malice ob pol dvanajstih. Nato je sledilo še malo delavnic, ki so trajale do 13.00, ko je bil čas za kosilo. Do pol štirih smo imeli program po urniku, nato popoldansko malico, potem smo spet delali do pol šestih, ko smo imeli refleksijo v nacionalnih skupinah, ob šestih smo večerjali. Skratka, veliko smo jedli, se smejali, vročično debatirali o problemih v svetu, spet jedli… Po večerji smo imeli naprej delavnice ali pa smo organizirali zabavne večere. Okoli 23.00 smo se odpravili spat.

Delavnice smo udeleženci večinoma pripravili sami, teme smo si porazdelili vnaprej, tako smo imeli vsi približno enako število nalog. Gaja in Ronja sva bili zadolženi za organizacijo mednarodnega spoznavnega večera, kjer se je morala vsaka izmed držav predstaviti na zabaven in sproščen način. Mi smo na primer za vse spekle orehovo potico. Vsaka izmed držav je imela svojo stojnico, na katere smo razstavili značilne prigrizke, pijačo in spominke posamezne države. Bila je prima pogostitev.
Sara in Katarina sta nam predstavili geopolitiko. Pravzaprav gre za stanje svetovne politike, ki se trenutno ukvarja s številnimi problemi, ki smo jih po skupinah obravnavali na podlagi vnaprej podanih vprašanj, ter se trudili zanje poiskati čim bolj ugodno rešitev. Hana in Nuša sta imeli za nalogo predstaviti teorije zarot in propagando. Preizkusili smo se v kahootu o poznavanju resničnih in lažnih teorij zarot ter po skupinah izdelali nekaj poskusnih propagandnih plakatov na podano temo.

V četrtek smo imeli organiziran izlet v Trakai in Vilno. Trakai je mestece, zgrajeno ob jezeru, sredi katerega se bohoti grad z rdečimi opečnatimi zidovi. Tu živi posebno ljudstvo, imenovano Karaiti. So litvanska narodna manjšina s komaj 290 predstavniki, vendar imajo svoje zakone in od države neodvisno vlado. Ko smo si ogledali Trakai, smo se odpeljali proti prestolnici. Tam smo si med opravljanjem nalog, ki so nam jih zastavili Litvanci, po mednarodnih skupinicah ogledali znamenitosti Vilne. Proti večeru smo se vrnili v Daugirdiškės.

Zadnji dan je morala vsaka država pripraviti zaključni video in napisati dva članka v povezavi z eno izmed podanih tem. Zvečer sva Gaja in Ronja opravili še evalvacijo, vsak udeleženec pa je za celotedensko trdo delo prejel Youthpass, potrdilo za opravljen projekt. Preživeli smo čudovit teden, spletla so se številna nova prijateljstva in sedem dni je bilo kar premalo časa za druženje in zabavo. Na ponedeljkovo jutro smo se s težkim srcem, a lepimi spomini, poslovili.

Tako smo se torej slovenska dekleta znašla na mednarodnem letališču v litvanski prestolnici. Sprijaznile smo se že s tem, da ne bo nič z ogledom Dunaja. Na srečo so končno začeli z vkrcanjem na naše letalo v Varšavo. Na Poljskem bomo morale teči, če želimo ujeti let v Frankfurt.

Ko zaključujem s pisanjem, sedim doma, živa in zdrava. Na koncu se je vendarle vse srečno izšlo. Letalo k sreči ni strmoglavilo. Tudi izgubljeno prtljago smo že dobile nazaj. V Varšavi smo res tekle kot nore, da smo ujele let. Vmes smo sredi čakalnice naletele na presenečeno ekipo Slovaške, bilo je nekaj navdušenih krikov in hitrih objemov, nato smo že tekle naprej. Še v zadnjem trenutku smo vse zadihane prišle na »gate« številka 45. V Frankfurtu smo končno naletele na nekaj domačih besed in znani logotip Adrie. Zadnji let je potekal mirno, okoli desete ure zvečer je naše letalo pristalo na domačih tleh. Kljub izgubljeni prtljagi smo bile vesele, da smo se vrnile v našo prelepo Slovenijo med gore in reke, za sabo pa pustile čudovite spomine na litvansko vasico Daugirdiškės in ljudi, ki smo jih tam spoznale.

Ronja Čeferin
 

 

 

Avtor: Ivana Božič Kategorija: Blog

Sharp mind – Strong voice, Erasmus+ v Litvi

Sharp mind – Strong voice, Erasmus+ v Litvi

 

V nedeljo, 29. julija, smo se v okviru programa Mepi (The Duke of Edinburghs International Award) in Erasmus+ odpravili v Litvo, kjer poteka enotedenski projekt Sharp mind – Strong voice, katerega glavni cilj je spodbujati kritično mišljenje in strpnost do drugih ljudi pri mladih, se naučiti objektivnega razmišljanja in pridobiti zavest, da smo mladi tisti, ki lahko vplivamo na ustvarjanje boljšega sveta. Posebno se bomo dotaknili problema beguncev in migrantov, človekovih pravic, propagande v medijih, stereotipov ter trenutnega političnega stanja v Evropi. V projektu sodelujejo štiri države, poleg Litve in Slovenije še Češka in Slovaška. Slovensko ekipo bomo zastopale nadebudne mepijevke, sedanje in bivše dijakinje Gimnazije Kranj, Hana Bujanović Kokot, Gaja Nemanič, Nuša Šimnovec, Katarina Šipec, Sara Tišler in Ronja Čeferin pod mentorstvom Tatjane Cvetko.

Skupaj se aktivno pripravljamo na prihajajoči teden in se veselimo druženja in pridobivanja novega znanja.

Ronja Čeferin
Avtor: Ivana Božič Kategorija: Ostalo

S skupino je vse lažje

S skupino je vse lažje

Na MEPI sem se prijavil, ker sem želel preizkusiti nekaj novega. Med celotnim trajanjem programa sem se naučil npr. osnove preživetja v naravi, uživati preproste stvari (na koncu dneva sedeti okoli ognja s prijatelji ter jesti napol zažgane hrenovke) ter, da če želiš, lahko narediš tudi to, kar na začetku misliš, da je zate nemogoče. Imam namreč obliteratni bronhioitis, bolezen ki se mi je prvič pojavila pri 3 letih in mi onemogoča uporabo polovice pljuč. Ker pa živim v zelo športni družini, gremo s starši in bratom pogosto kolesarit ali pa se odpravimo na krajši pohod na okoliške hribe. Stanje je zdaj zato veliko boljše, kot je bilo včasih. Pri pouku športne vzgoje mi učitelji prilagodijo dejavnosti in lahko počnem vse, razen tekov na dolge proge (600m ter kros) in bolj zahtevnih pohodov.

Prek MEPI sem se za življenje naučil spoštovanja drugačnih ljudi, saj lahko zmorejo več, kot se nam zdi na prvi pogled. Naučil pa sem se tudi orientiranja v naravi ter tega, da je s prijatelji vse lažje, še posebej, če si sredi gozda. Vmes sem pridobil veliko zanimivih izkušenj, predvsem sem se naučil delati z majhnimi otroki, saj sem si za prostovoljstvo izbral delo v podaljšanem bivanju za 1. razred. Ko sem k njim šel prvič, sem bil zelo vznemirjen, celo malo prestrašen, saj res nisem vedel, kaj pričakovati. Čez nekaj časa pa sem pridobil samozavest in postal med učenci tudi bolj sproščen. Najbolj sem se veselil odprav, ki pa so mi zaradi mojih težav z dihanjem predstavljale tudi največjo preizkušnjo in kjer je prišel pomen skupine najbolj do izraza. Brez skupine mi to ne bi uspelo, saj so mi nosili tisto, česar sam nisem zmogel. Ko sem rabil počitek, smo se ustavili in mi dali čas, da se spočijem. Če bi moral skupino izbirati še enkrat, bi izbral iste ljudi, saj so mi res zelo pomagali. Takšnih prijateljstev, kot jih spleteš čez ves program, še posebej pa na odpravah, se jih v razredu preprosto ne da.

Aljaž Mrak

 

Avtor: Ivana Božič Kategorija: Ostalo

Razpis za delovno mesto: mladinski delavec

Razpis za delovno mesto: mladinski delavec

Razpis za delovno mesto: mladinski delavec na podlagi Javnega razpisa MIZŠ URSM »Zaposlitev na področju mladinskega dela v mladinskem sektorju«

Objavljamo 1 prosto delovno mesto mladinski delavec m/ž:

  1. za izvajanje skrbniških aktivnosti pri izvajalskih inštitucijah in projektno delo z ranljivimi skupinami
  2. za projektno vodenje specifičnih projektov

Delovno mesto je za določen čas od 15. 6. 2018 do 31. 10. 2018 s polnim delovnim časom. K sodelovanju vabimo aktivnega, ustvarjalnega, mobilnega, dobro informiranega in z izkušnjami opremljenega mladinskega delavca, veščega uporabe sodobnih tehnologij.

Vsi, ki se najdete v opisu, izpolnjujete vse pogoje razpisa in želite postati del ekipe, nam pošljite vloge na: mepi@mepi.info od 28. 5. 2018 do vključno 11 .6. 2018. Nastop delovnega mesta je predviden 15. 6. 2018.

Datum objave: 28. 5. 2018

Avtor: Ivana Božič Kategorija: Ostalo

Mladi, zdravi in ozaveščeni

Mladi, zdravi in ozaveščeni

V petek, 18. 5., je na Zavodu MEPI potekala celodnevna izobraževalna delavnica na temo Mladi,zdravi in ozaveščeni, na kateri smo s strokovno pomočjo Tanje Povšič, vodje projektov na  Mestni zvezi prijateljev mladine Ljubljana in Stane Kovač, učiteljice kemije in varovanja zdravja iz Srednje šole Zagorje, izobrazili 10 prostovoljcev, ki bodo samostojno vodili delavnice ozaveščanja pomembnosti o spolno prenosljivih boleznih (s poudarkom na HIV).

Osnovni namen projekta je, da preko različnih komunikacijskih orodij, ki so blizu mladim (med 14. in 25. letom), predvsem pa preko “peer to peer” izobraževanja in interaktivnih delavnic, nagovorimo osnovnošolce in srednješolce ne le o spolno prenosljivih boleznih, ampak tudi o predsodkih, stereotipih in diskriminaciji, ki jih omenjena tematika nosi s sabo.

Mladi svoje znanje, izkušnje, veščine in kompetence nabirajo, razvijajo, nadgrajujejo in krepijo v različnih življenjskih okoljih: tako preko formalnega, kot tudi neformalnega, izkustvenega in priložnostnega načina izobraževanja. Prav pri slednjih je poudarek na sodelovanju posameznika v učnem procesu, saj se lahko nauči le toliko, kolikor posameznik želi sam sodelovati in prispevati oziroma toliko, kolikor je, glede na okoliščine, mogoče napredovati.

Slovenski šolski sistem v okviru spolne vzgoje še vedno ne ozavešča dovolj glede preprečevanja in testiranja spolno prenesljivih bolezni in s tem tudi ne zavedanja o HIV-u. Izobraževanje o virusu HIV in drugih spolnih boleznih je v šolah prepotreben pristop, drugo pa so razprave med vrstniki na socialnih medijih. Te so dokazano najbolj učinkovit način za vključevanje mladih v to tematiko.

Znanje in ozaveščenost o HIV-u in drugih spolno prenosljivih boleznih v Sloveniji je precej nizka, zato vedno več mladih ljudi prakticira deviantne, nevarne in visoko tvegane spolne prakse. Posledica tega je povečanje števila okužb z virusom HIV in drugih spolno prenesljivih bolezni. Visok je tudi delež mladih, ki se pozno oziroma prepozno odloči za pregled in testiranje. Šolski sistem ne zagotavlja zadostnega znanja, pomembnosti preprečevanja, testiranja in zgodnjega odkrivanja virusnih obolenj. Zaradi pomanjkljive spolne vzgoje je nezavedanje o spolnem prenašanju virusa HIV in testiranje na še zmeraj “tabu” tema tako pri mladih kot splošni populaciji. Verjamemo, da lahko s pravo komunikacijo, učinkovitim medsebojnim izobraževanjem ter z vključitvijo različnih zainteresiranih organizacij, prispevamo h globalnemu cilju zmanjševanja širjenja virusa HIV.

 

Avtor: Ivana Božič Kategorija: Fotogalerija

Enkratna priložnost za tvoj PNP

Enkratna priložnost za tvoj PNP
Društvo prejemnikov zlatega priznanja Mauritius oz. Gold Award Holders  Association Mauritius letos obeležuje 40. obletnico delovanja in ob tej priložnosti organizira t.i. Walk around Mauritius.

9 dni, 245 kilometrov

Datum: 20. do 28. julij 2018

Tvoj strošek je samo povratna letalska karta.

Število udeležencev je omejeno – 175; od tega je samo 50 mest na voljo za Mepijevce iz tujih držav

Pohiti si prijavo! Skrajni rok je 1. junij 2018!

K prijavi vabljeni tako udeleženci na zlati stopnji kot tudi obstoječi prejemniki bronastega/srebrnega/zlatega priznanja

Vse potrebne info in prijavnico ter pripadajoče priloge najdeš spodaj v prilogi.

Mimogrede…izraz za PNP v angleščini je “Residential project”

Priloge:

 

NE PREZRI – POMEMBNO!!! 

  • Walk around Mauritius šteje v Programu MEPI –  na poti do zlatega priznanja – zgolj za Projekt neznani prijatelj  – PNP.
  • Zlatniki iz Slovenije (Društvo GAHA SLovenija) s tem projektom niso povezani – ta projekt  namreč organizirajo njihovi “kolegi” z Mauritiusa;
  • Iz Slovenije NI organiziranega skupinskega potovanja za udeležence; gre za princip “znajdi se sam”;
  • Nihče iz Nacionalnega urada ali Društva GAHA Slovenija NE nudi pomoči pri rezervaciji kart, organizaciji potovanja, ni vodiča itd.

 

Avtor: Ivana Božič Kategorija: Dogodki, Projekt Neznani prijatelj

Globalna strategija MEPI 2018 – 2023

Strategija opisuje izzive in priložnosti programa iz globalne perspektive ter določa nekaj zanimivih in ambicioznih, vendar dosegljivih prednostnih nalog za prihodnja leta z željo po sodelovanju in  namenom večanja dosegljivosti programa za vse mlade po svetu. Skupaj lahko mladim pomagamo poiskati njihov namen, strast in mesto pod soncem. Skupaj lahko zagotovimo, da program postane priznani globalni prvak neformalnega izobraževanja. Želimo si videti rast, si prisvojiti nove tehnologije in prepoznati univerzalno željo mladih po druženju in povezovanju. Še zmeraj je namen programa zagotavljati dosegljivost za marginalizirane skupine in graditi večjo kapaciteto na različnih geografskih lokacijah z namenom dejanskega ustvarjanja sprememb. Dostopnost, doseg in vpliv pomenijo, da naredimo iz programa najboljše, kar lahko.

Strategija se dotakne še zmeraj aktualnega vprašanja podpore odraslih ljudi v programu, kako jim lahko pomagamo in jih podpiramo. Že leta program, tako kot druge organizacije, dojema  prostovoljstvo v mnogih pogledih za samoumevno. Zato moramo pričeti razumevati in podpirati naše prostovoljce pametneje ter jih opremiti z orodji za spopadanje z izzivi prostovoljstva 21. stoletja. Večji poudarek je na vsebini prostovoljske izkušnje in na vrsti različnih problemov, ki zahtevajo večji fokus na pripravah ter hkrati tudi poskrbijo za obsežno izkušnjo prednosti mladih ljudi in obogatijo njihovo vključenost v program.

Deli sporočilo, pomagaj soustvarjati zgodbo in bodi del te zgodbe, je pomembna komunikacijska strategija programa MEPI v obdobju 2018-2023. Komunikacija je najboljša, ko sporočilo delimo in razvijamo skupaj; ko se vsi počutimo, da smo lastniki sporočila. Strategija razvoja programa je tukaj za vse. Je globalni vir in podstavka za vse deležnike, da se k njej obrnejo in črpajo iz nje z namenom širitve programa. Pripada vsem nam kot družini. Tukaj je z namenom, da na njej gradimo. Mladi, njihov potencial in njihova zmožnost, da odkrijejo in razvijejo svoje cilje pa je tisti aspekt našega dela, ki osmišlja vse to, kar počnemo.

Avtor: Ivana Božič Kategorija: Ostalo

Pot do zlate ni vedno lahka

Pot do zlate ni vedno lahka

Ko so nam v 9. razredu osnovne šole predstavili program MEPI, se je vse skupaj slišalo izredno zabavno in pustolovsko, vendar sem se vseeno odločila, da se programu ne bom pridružila. Menila sem, da bom za to porabila preveč svojega dragocenega časa, namenjenega gledanju raznih filmov in nanizank.

Nato sem vstopila v gimnazijo in s tem dobila nove sošolce ter prijatelje. Med njimi je bila tudi moja sedanja najboljša prijateljica Manca, ki je svoje popoldneve preživljala prav tako ”koristno” kot jaz. Na gimnaziji so nam ponovno predstavili program MEPI in zamikalo naju je, da bi se mu pridružili. Hoteli sva se preizkusiti na odpravah, pridobiti nove veščine, pomagati drugim, predvsem pa svoj prosti čas preživljati zunaj in bolj aktivno. MEPI-ju sva dahnili usodni ”da” in začelo se je. Moram priznati, da sem bila kar malo vznemirjena, saj do takrat nisem imela nobenega hobija, prav tako pa moja fizična pripravljenost ni bila ravno na visokem nivoju.

Na začetku mi je bilo kar težko, saj nisem bila navajena obšolskih aktivnosti, zdaj pa sem imela kar tri: šport, veščino in prostovoljstvo. Zdelo se mi je, da sem vedno zaposlena in nimam več prostega časa zase. Vendar se nisem zavedala, da je bil prav ta čas, porabljen za MEPI, čas zame. Po samo nekaj tednih opravljanja novih aktivnosti sem imela več energije, postala sem bolj organizirana, odgovorna, zaradi prostovoljstva pa sem se počutila boljši človek.

Nekaj posebnega pri MEPI-ju pa so seveda odprave. Kljub temu da je odprava na bronasti stopnji najkrajša, je bila zame najtežja. Bila sem brez izkušenj in tako sem spakirala čisto preveč hrane in oblačil. Lahko si predstavljate, kaj to pove o nahrbtniku. Komaj sem čakala konec odprave in prav nič se nisem zabavala. Če z mano na odpravi ne bi bilo prijateljice Mance, bi verjetno odnehala. Toda na srečo sva bili v tem skupaj. Spodbujali sva se in si govorili, da je treba potrpeti in začeto tudi dokončati. Vesela sem, da nisva obupali. Vsako odpravo je bilo lažje in zabavneje. Čeprav so bile odprave daljše, je bil nahrbtnik vedno lažji. Z izkušnjami sem točno vedela, kaj potrebujem in kaj lahko ostane doma. Postala sem veliko manj razvajena in tako začela ceniti običajne stvari, kot sta topla postelja in tuš.

Celotna izkušnja MEPI se je zaokrožila na slavnostni podelitvi zlatih priznanj na Brdu. S prijatelji smo skozi posnetke in simpatične slike podoživeli trenutke z odprav in obujali lepe spomine. Še posebej so me navdihnili govori dobitnikov zlatih MEPI-priznanj iz prejšnjih let, ki so sedaj odrasle in uspešne osebe. Delili so svoje izkušnje in razložili, kako jim je MEPI pomagal pri njihovi življenjski poti, kar mi je dalo še dodatno motivacijo za naprej.

Biti MEPI-jevec je torej res nekaj posebnega. Postaneš samozavestnejši, bolj organiziran, aktivnejši, pomagaš pomoči potrebnim, predvsem pa spoznaš, kako pomembno je sodelovanje v skupini. Zaveš se, česa vsega si sposoben in kje lahko svoje znanje še nadgradiš ter ga uporabiš v praksi. MEPI te resnično spremeni, pripravi na življenje in ti popestri šolska leta.

Če bi mi rekli, naj vse skupaj še enkrat ponovim, bi to storila brez odlašanja!

Kaja Kuernt, prejemnica zlatega priznanja MEPI

Gimnazija Kranj

Avtor: Ivana Božič Kategorija: Blog

Zlatniki 2018

Zlatniki 2018

Predstavljamo vam 6. generacijo prejemnikov zlatih priznanj MEPI.

Prejemniki priznanj prihajajo z Gimnazije Kranj, Šolskega centra Kranj, Gimnazije Franceta Prešerna, Gimnazije Jesenice, Gimnazije Škofja Loka, Srednje zdravstvene šole Celje, Združenja slovenskih katoliških skavtov in skavtinj ter Mestne zveze prijateljev mladine Ljubljana.

Gimnazija Kranj
Število prejemnikov: 26
Mentorji: Marija Štremfelj, Katarina Škufca, Urša Petrič, Tatjana Dermota, Bernarda Lenaršič, Marko Bukovšek, Patricija Veldin, Matjaž Pertot, Ivanka Zupan, Tatjana Cvetko

Šolski Center Kranj
Število prejemnikov: 6
Mentorji: Gabrijela Krajnc, Zdenka Varl, Magda Papič, Danica Černe, Robert Bertoncelj, Petra Ogrizek, Damjan Poljanec, Maja Damijan.

Gimnazija Franceta Prešerna
Število prejemnikov: 1
Mentorji: Romana Čemažar, Andreja Gasser, Sabina Konc, Polona Petek, Anže Štucin

Gimnazija Jesenice
Število prejemnikov: 6
Mentorji: Andreja Kosem Dvoršak, Katarina Trontelj, Jože Povšin

Gimnazija Škofja loka
Število prejemnikov: 44
Mentorji: Mateja Prevodnik Mayland, Nevenka Bertoncelj, Nataša Veber in Alenka Kolenc Krajnik

Srednja zdravstvena šola Celje
Število prejemnikov: 4
Mentorji: Polonca Kačičnik in Igor Uranjek

Združenje slovenskih katoliških skavtov in skavtinj
Število prejemnikov: 2
Mentorji: Monika Golja, Neda Kajfež

Mestna zveza prijateljev mladine Ljubljana
Število prejemnikov: 2
Mentorji: Neda Kajfež, Deja Kuhar

Avtor: Ivana Božič Kategorija: Ostalo

Izkušnja: projekt neznani prijatelj

Izkušnja: projekt neznani prijatelj

V torek, 5. 9. 2017, sem sedla na vlak, ki me je odpeljal do Zuricha, od koder sem svojo pot nadaljevala proti Fricku. Celotna pot je trajala skoraj 18 ur in ves čas sem bila vznemirjena, saj je bilo to prvič, ko sem se v tujino odpravila povsem sama, nisem pa točno vedela kaj naj pričakujem v naslednjih dneh. Z ostalimi prostovoljci iz Poljske, Češke, Madžarske, Španije in Malezije smo se zelo hitro ujeli in se tudi zelo dobro vključili v skupino organizatorjev festivala. Po krajši predstavitvi projekta smo začeli z delom. Vodja organizatorjev nam je povedal, da v resnici nihče od njih dobro ne ve kaj počnejo, saj je to njihov prvi projekt, tako da je spodbudil našo samoiniciativnost. Do začetka festivala, ko naj bi začeli prihajati obiskovalci, smo imeli dobra dva dni in ker so bili glavni odri ob našem prihodu že postavljeni, je bila naša glavna naloga postavljanje ozvočenja, luči, ter dekoracije. Največ časa sem preživela s skupino, ki se je ukvarjala z dekoracijo. V bližnjem gozdu smo pripravljali kotiček “Alice in Wonderland” in iz žice smo oblikovali velike gobe, ki smo jih potem prelepili z papirjem in pobarvali. Na drevesa smo obesili skodelice in pribor, ter po tleh razprostrli podlago za sedenje, saj je bilo to območje namenjeno čajanki. S prostovoljkama iz Češke smo več kot pol dneva porabile za izdelovanje origamijev. Delale smo ptice, ki smo jih potem obesili pod strop enega od odrov. Na dan začetka festivala smo imeli prostovoljci in nekateri od nastopajočih organizirano delavnico, pri kateri smo spoznali organizacijo Milchjungend, ter tudi nekaj o težavah in ovirah s katerimi se soočajo mladi predstavniki skupnosti LGBT v Švici.

Med festivalom smo bili prostovoljci zadolženi za skrb nastopajočih v zaodrju, ter za pobiranje smeti. Te zadolžitve smo morali opravljati cel dan in celo noč, tako da smo si naredili urnik dela. Preostali čas, ko nismo bili na vrsti za delo pa smo bili prosti in smo lahko uživali v festivalu in nastopih. Po festivalu je sledilo pospravljanje, ki je trajalo tri dni. Zaradi dežja je bilo veliko opreme zelo umazane in večji del časa smo porabili za čiščenje stolov ter opreme za ozvočenje in osvetlitev.

Cel čas tabora smo spali v bližnjem bunkerju, kar je bila posebna izkušnja, saj je bil pod zemljo, vse skupaj pa je zasnovano tako, da lahko sprejme kar največ ljudi, kar je pomenilo da so bili notri trinadstropni pogradi in ena velika skupna kopalnica. Vse nas je presenetilo, da je bilo kljub vsemu zelo udobno in toplo, za kar smo bili po celem dnevu dela na dežju zelo veseli.

Zadnji dan je zaznamovalo poslavljanje, saj je večina ljudi s katerimi smo delali že pred festivalom odhajalo, tisti, ki pa so ostali so nam pripravili poslovilno večerjo z nekaj značilnimi švicarskimi jedmi, po večerji pa smo imeli tudi manjšo zabavo. V sredo zjutraj smo se vsi prostovoljci odpravili do želežniške postaje, kjer so se tudi naše poti razšle.

Zame je bila to neprecenljiva izkušnja, saj sem spoznala veliko ljudi iz različnih držav, s katerimi sem še vedno v stiku. Presenetilo me je kako skrbni so bili vsi organizatorji, saj so ves čas so preverjali kako se imamo, oziroma če kaj potrebujemo in zelo so se potrudili da so prav z vsakim prostovoljcem navezali oseben stik, ter da so ves čas tudi med seboj govorili angleško, da smo jih lahko vsi razumeli, čeprav je njihov materni jezik nemščina. Mislim da mi je prav PNP pomagal, da sem postala samostojnejša, saj sem morala celotno potovanje organizirati sama in tudi tam pravzaprav nisem nikogar poznala, vendar sem se vseeno dobro znašla in bom zagotovo še kdaj odšla na kakšen podoben tabor v tujini.

Tanja Knez
Avtor: Ivana Božič Kategorija: Blog