Blog

Pot do zlate ni vedno lahka

Pot do zlate ni vedno lahka

Ko so nam v 9. razredu osnovne šole predstavili program MEPI, se je vse skupaj slišalo izredno zabavno in pustolovsko, vendar sem se vseeno odločila, da se programu ne bom pridružila. Menila sem, da bom za to porabila preveč svojega dragocenega časa, namenjenega gledanju raznih filmov in nanizank.

Nato sem vstopila v gimnazijo in s tem dobila nove sošolce ter prijatelje. Med njimi je bila tudi moja sedanja najboljša prijateljica Manca, ki je svoje popoldneve preživljala prav tako ”koristno” kot jaz. Na gimnaziji so nam ponovno predstavili program MEPI in zamikalo naju je, da bi se mu pridružili. Hoteli sva se preizkusiti na odpravah, pridobiti nove veščine, pomagati drugim, predvsem pa svoj prosti čas preživljati zunaj in bolj aktivno. MEPI-ju sva dahnili usodni ”da” in začelo se je. Moram priznati, da sem bila kar malo vznemirjena, saj do takrat nisem imela nobenega hobija, prav tako pa moja fizična pripravljenost ni bila ravno na visokem nivoju.

Na začetku mi je bilo kar težko, saj nisem bila navajena obšolskih aktivnosti, zdaj pa sem imela kar tri: šport, veščino in prostovoljstvo. Zdelo se mi je, da sem vedno zaposlena in nimam več prostega časa zase. Vendar se nisem zavedala, da je bil prav ta čas, porabljen za MEPI, čas zame. Po samo nekaj tednih opravljanja novih aktivnosti sem imela več energije, postala sem bolj organizirana, odgovorna, zaradi prostovoljstva pa sem se počutila boljši človek.

Nekaj posebnega pri MEPI-ju pa so seveda odprave. Kljub temu da je odprava na bronasti stopnji najkrajša, je bila zame najtežja. Bila sem brez izkušenj in tako sem spakirala čisto preveč hrane in oblačil. Lahko si predstavljate, kaj to pove o nahrbtniku. Komaj sem čakala konec odprave in prav nič se nisem zabavala. Če z mano na odpravi ne bi bilo prijateljice Mance, bi verjetno odnehala. Toda na srečo sva bili v tem skupaj. Spodbujali sva se in si govorili, da je treba potrpeti in začeto tudi dokončati. Vesela sem, da nisva obupali. Vsako odpravo je bilo lažje in zabavneje. Čeprav so bile odprave daljše, je bil nahrbtnik vedno lažji. Z izkušnjami sem točno vedela, kaj potrebujem in kaj lahko ostane doma. Postala sem veliko manj razvajena in tako začela ceniti običajne stvari, kot sta topla postelja in tuš.

Celotna izkušnja MEPI se je zaokrožila na slavnostni podelitvi zlatih priznanj na Brdu. S prijatelji smo skozi posnetke in simpatične slike podoživeli trenutke z odprav in obujali lepe spomine. Še posebej so me navdihnili govori dobitnikov zlatih MEPI-priznanj iz prejšnjih let, ki so sedaj odrasle in uspešne osebe. Delili so svoje izkušnje in razložili, kako jim je MEPI pomagal pri njihovi življenjski poti, kar mi je dalo še dodatno motivacijo za naprej.

Biti MEPI-jevec je torej res nekaj posebnega. Postaneš samozavestnejši, bolj organiziran, aktivnejši, pomagaš pomoči potrebnim, predvsem pa spoznaš, kako pomembno je sodelovanje v skupini. Zaveš se, česa vsega si sposoben in kje lahko svoje znanje še nadgradiš ter ga uporabiš v praksi. MEPI te resnično spremeni, pripravi na življenje in ti popestri šolska leta.

Če bi mi rekli, naj vse skupaj še enkrat ponovim, bi to storila brez odlašanja!

Kaja Kuernt, prejemnica zlatega priznanja MEPI

Gimnazija Kranj

Avtor: Ivana Božič Kategorija: Blog

Izkušnja: projekt neznani prijatelj

Izkušnja: projekt neznani prijatelj

V torek, 5. 9. 2017, sem sedla na vlak, ki me je odpeljal do Zuricha, od koder sem svojo pot nadaljevala proti Fricku. Celotna pot je trajala skoraj 18 ur in ves čas sem bila vznemirjena, saj je bilo to prvič, ko sem se v tujino odpravila povsem sama, nisem pa točno vedela kaj naj pričakujem v naslednjih dneh. Z ostalimi prostovoljci iz Poljske, Češke, Madžarske, Španije in Malezije smo se zelo hitro ujeli in se tudi zelo dobro vključili v skupino organizatorjev festivala. Po krajši predstavitvi projekta smo začeli z delom. Vodja organizatorjev nam je povedal, da v resnici nihče od njih dobro ne ve kaj počnejo, saj je to njihov prvi projekt, tako da je spodbudil našo samoiniciativnost. Do začetka festivala, ko naj bi začeli prihajati obiskovalci, smo imeli dobra dva dni in ker so bili glavni odri ob našem prihodu že postavljeni, je bila naša glavna naloga postavljanje ozvočenja, luči, ter dekoracije. Največ časa sem preživela s skupino, ki se je ukvarjala z dekoracijo. V bližnjem gozdu smo pripravljali kotiček “Alice in Wonderland” in iz žice smo oblikovali velike gobe, ki smo jih potem prelepili z papirjem in pobarvali. Na drevesa smo obesili skodelice in pribor, ter po tleh razprostrli podlago za sedenje, saj je bilo to območje namenjeno čajanki. S prostovoljkama iz Češke smo več kot pol dneva porabile za izdelovanje origamijev. Delale smo ptice, ki smo jih potem obesili pod strop enega od odrov. Na dan začetka festivala smo imeli prostovoljci in nekateri od nastopajočih organizirano delavnico, pri kateri smo spoznali organizacijo Milchjungend, ter tudi nekaj o težavah in ovirah s katerimi se soočajo mladi predstavniki skupnosti LGBT v Švici.

Med festivalom smo bili prostovoljci zadolženi za skrb nastopajočih v zaodrju, ter za pobiranje smeti. Te zadolžitve smo morali opravljati cel dan in celo noč, tako da smo si naredili urnik dela. Preostali čas, ko nismo bili na vrsti za delo pa smo bili prosti in smo lahko uživali v festivalu in nastopih. Po festivalu je sledilo pospravljanje, ki je trajalo tri dni. Zaradi dežja je bilo veliko opreme zelo umazane in večji del časa smo porabili za čiščenje stolov ter opreme za ozvočenje in osvetlitev.

Cel čas tabora smo spali v bližnjem bunkerju, kar je bila posebna izkušnja, saj je bil pod zemljo, vse skupaj pa je zasnovano tako, da lahko sprejme kar največ ljudi, kar je pomenilo da so bili notri trinadstropni pogradi in ena velika skupna kopalnica. Vse nas je presenetilo, da je bilo kljub vsemu zelo udobno in toplo, za kar smo bili po celem dnevu dela na dežju zelo veseli.

Zadnji dan je zaznamovalo poslavljanje, saj je večina ljudi s katerimi smo delali že pred festivalom odhajalo, tisti, ki pa so ostali so nam pripravili poslovilno večerjo z nekaj značilnimi švicarskimi jedmi, po večerji pa smo imeli tudi manjšo zabavo. V sredo zjutraj smo se vsi prostovoljci odpravili do želežniške postaje, kjer so se tudi naše poti razšle.

Zame je bila to neprecenljiva izkušnja, saj sem spoznala veliko ljudi iz različnih držav, s katerimi sem še vedno v stiku. Presenetilo me je kako skrbni so bili vsi organizatorji, saj so ves čas so preverjali kako se imamo, oziroma če kaj potrebujemo in zelo so se potrudili da so prav z vsakim prostovoljcem navezali oseben stik, ter da so ves čas tudi med seboj govorili angleško, da smo jih lahko vsi razumeli, čeprav je njihov materni jezik nemščina. Mislim da mi je prav PNP pomagal, da sem postala samostojnejša, saj sem morala celotno potovanje organizirati sama in tudi tam pravzaprav nisem nikogar poznala, vendar sem se vseeno dobro znašla in bom zagotovo še kdaj odšla na kakšen podoben tabor v tujini.

Tanja Knez
Avtor: Ivana Božič Kategorija: Blog

Vplivi programa MEPI na posameznika in družbo

Vplivi programa MEPI na posameznika in družbo

Ko predstavljam program po Sloveniji, pogosto slišim vprašanja v smislu, zakaj bi izvajali program MEPI, za kakšno priznanje gre in kaj s tem pridobimo?

Program MEPI namreč že v svojem polnem nazivu nosi besedo priznanje, ki nakazuje na neko nagrado. Z nagrado oziroma priznanjem pa običajno dokazujemo, da je nekdo nekaj (pomembnega) dosegel, osvojil. Toda priznanje za kaj? Ker sem v polnosti sledil pravilom MEPI-ja in lično izpolnil indeks dosežkov? In celo ob zaključku iz rok eminence prejel značko, certifikat in požel krajši aplavz! Super, uspešno sem zaključil še eno »šolo«, hvala! Sedaj lahko tudi ta prejeti material pospravim v predal ali pa ga postavim na steno – komu mar?

Ali koga zdaj zanima, da zaradi vztrajnejših vaj bistveno bolje igram na inštrument kot bi sicer; ali, da zmorem več dni preživeti v naravi, kljub žuljem, neprijetnim vremenskim razmeram, občasnim izgubam poti, skromni hrani in ob, včasih nejevoljnjih prijateljih; ali pa, da v spoštljivosti vzdržim ob poslušanju taistih zgodb starejše bolne osebe, ki se ponavljajo iz srečanja v srečanje, na koncu pa me gospa skoraj ne spozna več … ?

Kje je potem vrednost tega priznanja? Čemu biti v programu MEPI, ko pa terja nemalo časa (predvsem zlata stopnja), disciplino in nenazadnje odrekanje od vabljivega posedanja in prepogostih računalniških ali telefonskih dotikov?

Priznanje, ki ga osvojim je priznanje mojemu trudu in vztrajnosti, da sem presegel svoj strah, morda sram in se odločil nekaj spremeniti in premakniti v svojem življenju; vstal iz kavča udobja in čakanja, da bodo drugi poskrbeli zame; sestopil iz zahtev po takoj in zdaj v potrpežljivost in razumevanje; ojačal svoje ležerno telo in okrepil svojo omajno voljo; osmislil ure nekomu, ki že dalj časa ne vidi smisla; premaknil pogled iz virtualnega v resničnost in spoznal, da okoli mene živijo tudi drugi ljudje, ne le jaz in moje želje; in nenazadnje izkusil pristno radost in hvaležnost, ker sem cilje dosegel z lastnim naporom in ne s podarjenim …

Ali to ni priznanje? Res je, da ga v takšni obliki ne moremo postavit na steno ali v predal … Je pa takšno, ki bo pustilo pomenljivo sled – sled, ki ostaja v meni kot tihi dobrohotni spremljevalec, ki bo vplival na moje nadaljnje odnose, odločitve in dejanja skozi življenje.

 

Ana Kocjančič, Nacionalni MEPI urad

 

Avtor: Ana Kocjančič Kategorija: Blog

Prvi šolski dan

Prvi šolski dan
Spoštovani cenjeni MEPI prijatelji,
danes je prvi šolski dan novega šolskega leta. Nov mejnik, nov začetek, nova priložnost in nov izziv.V tem šolskem letu vam želimo veliko uspeha, veliko znanja in veliko prijetnih trenutkov. Delo z mladimi nas  bogati in ohranja mlade ali vsaj mlade v srcu.
Naj sem vam ob tej priložnosti zahvalimo za dosedanje sodelovanje, predano delo, podporo in vse “skoke izven cone udobja”, ki so pri izvajanju programa MEPI v vaših organizacijah potrebni, da se program izvaja skladno s standardi. Vsak med vami bogati našo vedno večjo MEPI družino v Sloveniji.
Želimo si, da bo naše sodelovanje tvorno tudi v prihajajočem šolskem letu in upam, da vam celotna ekipa našega nacionalnega urada na tej zahtevni MEPI poti nudi podporo, ki jo potrebujete. Želimo si, da naše sodelovanje preseže meje poslovnega in se lahko stkejo vezi, ki nas povezujejo močneje in na daljši rok.
Srečno, uspešno, ciljev in izzivov polno novo MEPI šolsko leto  želim vsem v želji, da MEPI skupnost razvijamo in bogatimo v dobro vseh nas tudi v prihodnje.

 

Avtor: Jaka Kregar Kategorija: Blog

MEPI skozi oči devetošolke Hane

MEPI skozi oči devetošolke Hane

Kaj je MEPI?

Ne morem vam povedati, kaj točno in uradno je, lahko pa vam povem, kaj MEPI pomeni meni.
Ne samo, da sem se skozi projekt družila veliko več kot po navadi, tudi čas sem začela bolj ‘pametno’ izkoriščati. Skozi projekt sem ustvarjala nove vezi in prijateljstva, na stvari pa začela gledati tudi z drugih vidikov. Svet je konec koncev več kot le ena dimenzija.

MEPI se mi kot projekt namenjen mladim zdi idealna možnost za spoznavanje in odkrivanje poti, ki jih drugače nikoli ni bi ubrali. Skozi opravljanje in doseganje ciljev človek lahko najde sebe takrat, ko je to najtežje.

John Green je rekel: »Če se želiš najti, se moraš najprej izgubiti.« In mi smo se. Izgubili smo se tako dobesedno (kar je le pripomoglo k naši vztrajnosti in volji) kot metaforično. Boste rekli, da je nemogoče izgubiti se v nasmehih in skrivnostih, ki si jih v ekipi podajamo kot žogo?

Kljub temu, da nas je bila večina MEPI-jevcev letos skupaj že deveto leto, bi lahko rekla, da smo v projekt vstopili kot neznanci. Vstopili smo kot neznanci in izstopili kot družina.
In to, to je MEPI.

Hana Bujanović Kokot,
udeleženka MEPI na bronasti stopnji, OŠ Jakoba Aljaža Kranj

Sem petnajstletnica, ki ima rada številke, poslušanje glasbe, branje in pisanje pesmi ter zgodb. Rahlo obsedena sem z grško mitologijo, čokolado in zelenim čajem, noro rada pa zbiram tudi citate. Prihajam iz družine, kjer se vedno nekaj dogaja in prav oni so tisti, ki me vedno spodbujajo, da odkrivam in izbiram nove poti – tako sem pristala tu.
Avtor: Jaka Kregar Kategorija: Blog