Blog

Neotesanec! Kaj te niso v šoli nič naučili?

Neotesanec! Kaj te niso v šoli nič naučili?

Prejšnji teden sem imel čast, da sem v skavtski uniformi povezoval podelitev zlatih priznanj MEPI, katerega prejemnik sem bil tudi sam. V osrednjem delu dogodka sem vodil pogovor  s štirimi prejemniki zlatih priznanj prejšnjih generacij, ki že nekaj časa bijejo bitko na trgu dela. Prepričan sem, da je marsikatera učiteljica v dvorani malce zavihala nos, saj so gostje iskreno govorili o tem, kako jim je šola povzročala samo frustracije, vse ostalo pa so morali storiti sami.

Resnici na ljubo, neka forma oziroma oblika izobraževanja je pomembna, sploh če hočemo ustvarjati družbo enakih možnosti. Vsi otroci naj bi šli čez isti učni načrt z enako usposobljenimi učitelji. Če želimo biti člani družbe, moramo znati brati in pisati v več jezikih in usvojiti osnove znanstvenega načina razmišljanja na različnih znanstvenih področjih. Drugače smo lahko še tako ustvarjalni, pa ne bomo ničesar dejansko ustvarili. Tega sporočila nam na formalni podelitvi  priznanj za neformalno izobraževanje ni uspelo posredovati, zato se mnogim učiteljem opravičujem.

Sam sem imel v šoli zelo veliko dobrih učiteljev, ki so znali odgovarjati z vprašanji in molčati ob pravem trenutku, da so morali moji možgani sami zagnati proces razmišljanja. Znali so biti strogi, ker so vedeli, da mi ne bo nič bolje, če bom zadovoljen z manj znanja. Seveda pa obstaja dobršen del učiteljev, ki so se vdali mlačnosti in slepo sledijo učnemu načrtu, saj jim tako nihče (razen otrok) ne more nič očitati; varni so pred hudobnimi starši, ki želijo le ‘najboljše’ za svojega otroka. In tukaj bi lahko rekli, da je družba enakih možnosti splavala po vodi, saj večina zaposlenih v šolstvu, vztrajno teše iz mladih vse, kar ni v učnem načrtu. Preprosto nimajo časa za nič drugega. Tisti, ki pa se zavedajo dodane vrednosti izkustva, pa največkrat za to žrtvujejo svoj prosti čas in ogromno ‘živcev’.

‘Ampak šola mora bit’, zato da se otrok nauči družbenih veščin, pogovarjanja, mreženja, tihe hierarhije, spoštovanja starejših in tako dalje. Pa je šola, ta neverjetno otesana oblika zapiranja otrok v učilnice, res dober prostor, da se otrok nauči, kako sploh obstajati v družbi? Lahko bi rekli, da je dostikrat kar realno okolje: zmaga najbolj prilagodljiv, zunanji izgled določa družbeni status, napake so najhujše zlo, razred pa ni skupnost, temveč zgolj skupek posameznikov, ki delajo za svoje interese in dobijo lepa priznanja, ob prizadevanju  za skupne interese pa jih dobijo po glavi. Vsega tega se mladi v šoli zelo hitro naučijo. In učitelji, ki bi lahko bili svetla iskrica v tej temi, nekaj kar spodbuja razvoj, so uokvirjeni s pravili do te mere, da spodbujanje ustvarjalnosti pri otrocih včasih spominja na že prav herojska dejanja, ki jih danes mnogi starši spretno zatirajo.

Vsako posploševanje je slabo, a je hkrati nujno, da naši ubogi homo sapiens možgani sploh lahko mislijo svet. Šola je slaba, skavti so dobri, MEPI je nekje vmes – ni res. Vse je v ljudeh; mentorji so tisti, ki naredijo razliko. Tako kot so naredili razliko moja profesorica geografije, profesorica slovenščine, učiteljica matematike, profesorji na fakulteti, moj skavtski voditelj pri volčičih, duhovni asistent na prvem tečaju za vodnike, odgovorni inštruktor na skavtski šoli življenja v naravi, koordinatorka MEPI tropa in navsezadnje tudi dekleta iz Nacionalnega urada MEPI. Mladi dobre zglede požiramo in ljudje, ki so v življenju zrasli, so nam zanimivi. Četudi se nočemo naučiti ničesar, se ob ljudeh, ki jedo življenje z veliko žlico, takoj vprašamo o svoji poti in kako zanimiva bi lahko bila z malce truda.

Mlad človek ni neumen, še predobro razbere, kdo živi z iskrico v očeh in kdo životari in sledi pravilom zgolj zato, da ne bi bil izločen. Zato mislim, da lahko Slovenija sledi Finski v fenomenološkem načinu izobraževanja, vpelje MEPI v vse šole, ustanovi obvezno skavtstvo in taborništvo, pa bodo otroci še vedno vlekli iste lekcije iz istih ljudi. Ja kje pa smo, če učiteljica prizna srebrno stopnjo programa MEPI otroku samo zato, da ne bo odnehal in bo sedaj lahko šel na zlato. V lovu na diplomice? To šteje pri zaposlitvi, mar ne? Saj zato pa smo skavti prvi partnerski urad, da bodo tudi naši skavti za svojo osebno rast dobili diplomice, saj si jih zaslužijo!

Nikakor! Nobeno priznanje ne doda mlademu človeku ničesar. Toda vse izkušnje, ki so jih vodile do tega priznanja, so neizpodbitni gradniki identitete mladega uma. Šola ali steg ‘lahko proizvedeta’ tudi do 50 zlatih prejemnikov zlatega priznanja MEPI, a če se vse vrti samo okoli bližnjic in količine priznanj, s katerimi se lahko bahajo, bodo ti ‘gradniki družbe’ slednjo zgolj zavirali in oteževali goli obstoj ljudi na Zemlji. Mladi ne potrebujejo nazivov, potrebujejo izzive. Izzive v učilnicah, na taborih, odpravah, projektih, v veščinah,v prostovoljstvu in v športu; ob izzivih pa ljudi, ki so jim pri tem zgled in potrdilo, da se rast izplača. Zato zame glavna stvar ni značka ali diploma, temveč moj  indeks dosežkov MEPI. Ljudje, ki so mi kot mentorji dajali vsakdanji zagon, in njihova opisna priznanja so tista resnična skica obdobja v življenju, ki mu lahko rečem moja MEPI pot.

Razlika je zgolj v tem, ali se je ta leseni mentor ali dijak vsak dan malce obtesal vseh ‘napak’ in se zdaj kot leseni zidak prilega v veliki zid, ki mu pravimo družba, ali pa se je odločil, da bo osebnostno rasel in začel zalivati svoje korenine, začel poganjati male vejice, ki so vsaka zase malce drugačne, in začel ustvarjati pravi mali neotesani gozdiček družbe. Za družbo je verjetno najboljše neko zdravo razmerje med enim in drugim. Ne vem,  kakšno je to razmerje, ampak stavim, da je asimetrično.

Zato, dragi voditelj/voditeljica, učitelj/učiteljica, mentor/mentorica, vse je na tebi. Izobraževanje mladine je izredno častno delo in naj ti noben sistem te časti ne vzame. Rasti v človeka z veliko začetnico, rasti v vse smeri, rasti zato, ker je rast užitek in strast, rasti, ker je to odgovorno! In otroci te bodo prerasli.  

Gašper Stojc

skavtsko ime: Neustavljivi volk

 

 

Avtor: Ivana Božič Kategorija: Blog

Politika, dobra hrana in letala, ki zamujajo

Politika, dobra hrana in letala, ki zamujajo

Litva 2018 (MEPI in Erasmus+)

Izčrpane sedimo na terminalu mednarodnega letališča v Vilni in se trudimo, da ne bi pogledovale proti tabli z odhodi in prihodi letal, na kateri nam v oči bode napis »delayed«. Nekatere izmed deklet so že v tretje odšle na lov za spominki v duty-free shop, da bi se malo zamotile, ostale jemo pravkar kupljene sendviče. Odpovedali so nam let na Dunaj in zdaj namesto tega letimo najprej v Varšavo, od koder bomo nadaljevale v Frankfurt in se proti večeru vrnile v domačo Slovenijo. Vsaj načrt je tak. Naše letalo poljske letalske družbe LOT zamuja že pol ure, čez pet minut po srednjeevropskem času pa naj bi se začelo vkrcanje na naslednje letalo iz Varšave. Vse smo živčne razvaline, samo še tega se manjka, da naše letalo strmoglavi ali pa nam nekje na poti izgubijo prtljago. Le kako smo se znašle v tej mučni situaciji?

V nedeljo, 29. julija, smo se kranjske gimnazijke in mepijevke Katarina Šipec, Sara Tišler, Gaja Nemanič, Nuša Šimnovec, Hana Bujanović Kokot in Ronja Čeferin odpravile v Litvo, kjer smo pod mentorstvom Tatjane Cvetko zastopale Slovenijo na enotedenskem projektu Sharp mind – Strong voice. Projekt je potekal v okviru Mednarodnega priznanja za mlade (Duke of Edinburgh’s International Award) in programa Erasmus plus. Poglavitni cilj projekta je bil spodbujati kritično mišljenje in strpnost do drugih ljudi pri mladih, se naučiti objektivnega razmišljanja ter prvin kvalitetnega novinarstva. Natančno smo se posvetili problemu beguncev in migrantov, človekovim pravicam, propagandi v medijih, stereotipom ter trenutnemu političnemu stanju v Evropi in na svetu. V projektu so sodelovale štiri države, poleg Litve in Slovenije še Češka in Slovaška.

V nedeljo navsezgodaj zjutraj smo se torej z velikimi kovčki, še vse krmežljave, z zaspančki v kotičkih oči in skuštranimi lasmi zbrale na ljubljanskem letališču. Oddale smo prtljago in si v čakalnici privoščile jutranjo kavo. Najprej smo letele z našo letalsko družbo Adria Airways na Dunaj, od koder smo z Austrian Airlines nadaljevale v litvansko prestolnico Vilno. Še pred pristankom me je ob pogledu skozi okno spreletela misel, kako enolična je litvanska pokrajina. Ena sama ravnina s številnimi jezeri, med katerimi se bohotijo borovi in brezovi gozdovi. Z letališča smo se z avtobusom odpeljali na podeželje, v vasico Daugirdiškės, kjer smo skupaj z Litvanci, Čehi in Slovaki preživeli ves teden. Začeli smo z nekaj spoznavnimi igrami ter se nato porazdelili po mednarodnih sobah, tako da ni svojih sostanovalcev nihče vnaprej poznal, a smo se čez teden zelo spoprijateljili. Zvečer smo se skupaj odpravili k jezeru, kjer smo se prijetno ohladili po vročem dnevu.

Vsako jutro smo se ob 8.30 zbrali na travniku pred hišo za (obvezno) jutranjo telovadbo, ob devetih smo imeli zajtrk. Ob 10.00 smo začeli z delavnicami, ki so trajale do dopoldanske malice ob pol dvanajstih. Nato je sledilo še malo delavnic, ki so trajale do 13.00, ko je bil čas za kosilo. Do pol štirih smo imeli program po urniku, nato popoldansko malico, potem smo spet delali do pol šestih, ko smo imeli refleksijo v nacionalnih skupinah, ob šestih smo večerjali. Skratka, veliko smo jedli, se smejali, vročično debatirali o problemih v svetu, spet jedli… Po večerji smo imeli naprej delavnice ali pa smo organizirali zabavne večere. Okoli 23.00 smo se odpravili spat.

Delavnice smo udeleženci večinoma pripravili sami, teme smo si porazdelili vnaprej, tako smo imeli vsi približno enako število nalog. Gaja in Ronja sva bili zadolženi za organizacijo mednarodnega spoznavnega večera, kjer se je morala vsaka izmed držav predstaviti na zabaven in sproščen način. Mi smo na primer za vse spekle orehovo potico. Vsaka izmed držav je imela svojo stojnico, na katere smo razstavili značilne prigrizke, pijačo in spominke posamezne države. Bila je prima pogostitev.
Sara in Katarina sta nam predstavili geopolitiko. Pravzaprav gre za stanje svetovne politike, ki se trenutno ukvarja s številnimi problemi, ki smo jih po skupinah obravnavali na podlagi vnaprej podanih vprašanj, ter se trudili zanje poiskati čim bolj ugodno rešitev. Hana in Nuša sta imeli za nalogo predstaviti teorije zarot in propagando. Preizkusili smo se v kahootu o poznavanju resničnih in lažnih teorij zarot ter po skupinah izdelali nekaj poskusnih propagandnih plakatov na podano temo.

V četrtek smo imeli organiziran izlet v Trakai in Vilno. Trakai je mestece, zgrajeno ob jezeru, sredi katerega se bohoti grad z rdečimi opečnatimi zidovi. Tu živi posebno ljudstvo, imenovano Karaiti. So litvanska narodna manjšina s komaj 290 predstavniki, vendar imajo svoje zakone in od države neodvisno vlado. Ko smo si ogledali Trakai, smo se odpeljali proti prestolnici. Tam smo si med opravljanjem nalog, ki so nam jih zastavili Litvanci, po mednarodnih skupinicah ogledali znamenitosti Vilne. Proti večeru smo se vrnili v Daugirdiškės.

Zadnji dan je morala vsaka država pripraviti zaključni video in napisati dva članka v povezavi z eno izmed podanih tem. Zvečer sva Gaja in Ronja opravili še evalvacijo, vsak udeleženec pa je za celotedensko trdo delo prejel Youthpass, potrdilo za opravljen projekt. Preživeli smo čudovit teden, spletla so se številna nova prijateljstva in sedem dni je bilo kar premalo časa za druženje in zabavo. Na ponedeljkovo jutro smo se s težkim srcem, a lepimi spomini, poslovili.

Tako smo se torej slovenska dekleta znašla na mednarodnem letališču v litvanski prestolnici. Sprijaznile smo se že s tem, da ne bo nič z ogledom Dunaja. Na srečo so končno začeli z vkrcanjem na naše letalo v Varšavo. Na Poljskem bomo morale teči, če želimo ujeti let v Frankfurt.

Ko zaključujem s pisanjem, sedim doma, živa in zdrava. Na koncu se je vendarle vse srečno izšlo. Letalo k sreči ni strmoglavilo. Tudi izgubljeno prtljago smo že dobile nazaj. V Varšavi smo res tekle kot nore, da smo ujele let. Vmes smo sredi čakalnice naletele na presenečeno ekipo Slovaške, bilo je nekaj navdušenih krikov in hitrih objemov, nato smo že tekle naprej. Še v zadnjem trenutku smo vse zadihane prišle na »gate« številka 45. V Frankfurtu smo končno naletele na nekaj domačih besed in znani logotip Adrie. Zadnji let je potekal mirno, okoli desete ure zvečer je naše letalo pristalo na domačih tleh. Kljub izgubljeni prtljagi smo bile vesele, da smo se vrnile v našo prelepo Slovenijo med gore in reke, za sabo pa pustile čudovite spomine na litvansko vasico Daugirdiškės in ljudi, ki smo jih tam spoznale.

Ronja Čeferin
 

 

Avtor: Ivana Božič Kategorija: Blog, Kranj

Moja prostovoljska izkušnja

Moja prostovoljska izkušnja

Vedno znova se rada ozrem na začetek; na začetek moje MEPI poti. Začela sem jo pisati v 2. letniku na Gimnaziji Celje-Center. Brez pomislekov lahko rečem, da je bila to ena izmed najboljših življenjskih odločitev. Nikoli si nisem mislila, da bom s programom toliko pridobila. Glavni povod, da sem se odločila za to pot, je bilo predvsem dejstvo, da sem na šolo prišla v drugi polovici 1. Letnika. Bila sem nekako vržena v novo okolje in glavni cilj je bil pridobiti vse ocene in se čim hitreje prilagoditi na novo okolje, v katerem pa časa za ustvarjanje prijateljstev ni bilo veliko. Ko sem se udeležila predstavitve program, sem bila navdušena. Ponudil mi je vse tisto, kar sem potrebovala – prijateljice/sošolke, s katerimi so bili vsi koraki, vzponi in padci lažji. Ker pa je MEPI več kot le pustolovske odprave, mi je ponudil, da sem postala bolj aktivna tudi na ostalih področjih. Eno izmed njih pa me je še posebej prevzelo, in sicer prostovoljstvo. Bila je ena izmed treh veščin, ki sem jo vzljubila. Vzljubila sem jo tako, da je iz obveze kaj kmalu prerasla v rutino.

Ker sem zelo rada v stiku z ljudmi, je bil glavni cilj, da sem si izbrala nekaj, kar bi vključevalo delo z ljudmi. Na bronasti stopnji sem se odločila za delo v domu za ostarele v Slovenskih Konjicah. Moj namen je bil, da vzpostavim stik z ostarelo osebo, ji prisluhnem in poskušam popestriti njeno bivanje v domu. Vsak teden sem obiskovala dve starejši gospe (sostanovalki), se z njima pogovarjala, šla na sprehod ali pa igrala družabne igre. Ena izmed njiju me je prosila, če bi lahko njenemu nepokretnemu bratu odnesla darilo. In tako sem pričela obiskovati še njega. Ne znam opisati nasmeška na njegovem obrazu ob vsakem obisku.

V tretjem letniku, torej na srebrni stopnji programa, sem se odločila, da bom pomagala v Splošni bolnišnici Celje. Vsak teden sem obiskovala paciente na dermatološkem oddelku. Glavni namen je bil, da prisluhnem ljudem, jih razvedrim in jim vsaj nekoliko popestrim bivanje v bolnišnici. To je bilo tudi leto ko sem dopolnila 18 let, zato sem si lahko izpolnila svojo željo in šla sama v tujino kot prostovoljka. Šest tednov sem preživela v Azerbajdžanu in Gruziji. Bila sem animatorka in učiteljica angleščine v poletnem kampu za otroke, prav tako pa sem vodila pogovorne krožke v angleščini. To je bila zagotovo ena izmed najbolj norih in nepozabnih izkušenj, kar sem jih doživela. Na zlati stopnji pa sem se odločila, da bom delala kot prostovoljka v Osrednji knjižnici Celje. Dodelili so mi projekt z naslovom Znaš nauči drugega. V okviru tega projekta učim starejše osebe uporabe telefona in računalnika. Prav tako pa v času počitnic vodim družabne igre za otroke.

Prostovoljstvo je eno izmed področij, ki obsega širok spekter. Razvoje se iz želje po pomoči drugim in največja nagrada, ki jo oseba za svoje delo prejme, niso priznanja, ampak nasmeški, zadovoljstvo in občutek, da si naredil nekaj dobrega. MEPI mi je ponudil možnost, da sem našla nekaj, kar me veseli. Daje mi potrditev, da niso samo ocene tiste, ki štejejo; da obstajajo ljudje, ki potrebujejo pomoč; da je življenje polno vzponov in padcev, ki pa jih lahko, tako kot na odpravi, premagamo in odidemo iz situacije kot zmagovalci. Predvsem, če imamo ob sebi dobre ljudi, ob katerih smo še bolj motivirani za delo.

Prostovoljstvo lahko samo doživiš. Ne moreš ga opisati. So trenutki sreče, žalosti, napora, jeze, dvomov. Ampak na koncu lahko potrdim, da MEPI prostovoljska izkušnja ni le prostočasna aktivnost, ampak je način življenja. Nauči te sodelovanja, sočutja, potrpežljivosti in pripomore k temu, da postaneš boljša oseba.

 

Sara Vrečko,

Gimnazija Celje-Center

Avtor: Tina Mastnak Kategorija: Blog

Pot do zlate ni vedno lahka

Pot do zlate ni vedno lahka

Ko so nam v 9. razredu osnovne šole predstavili program MEPI, se je vse skupaj slišalo izredno zabavno in pustolovsko, vendar sem se vseeno odločila, da se programu ne bom pridružila. Menila sem, da bom za to porabila preveč svojega dragocenega časa, namenjenega gledanju raznih filmov in nanizank.

Nato sem vstopila v gimnazijo in s tem dobila nove sošolce ter prijatelje. Med njimi je bila tudi moja sedanja najboljša prijateljica Manca, ki je svoje popoldneve preživljala prav tako ”koristno” kot jaz. Na gimnaziji so nam ponovno predstavili program MEPI in zamikalo naju je, da bi se mu pridružili. Hoteli sva se preizkusiti na odpravah, pridobiti nove veščine, pomagati drugim, predvsem pa svoj prosti čas preživljati zunaj in bolj aktivno. MEPI-ju sva dahnili usodni ”da” in začelo se je. Moram priznati, da sem bila kar malo vznemirjena, saj do takrat nisem imela nobenega hobija, prav tako pa moja fizična pripravljenost ni bila ravno na visokem nivoju.

Na začetku mi je bilo kar težko, saj nisem bila navajena obšolskih aktivnosti, zdaj pa sem imela kar tri: šport, veščino in prostovoljstvo. Zdelo se mi je, da sem vedno zaposlena in nimam več prostega časa zase. Vendar se nisem zavedala, da je bil prav ta čas, porabljen za MEPI, čas zame. Po samo nekaj tednih opravljanja novih aktivnosti sem imela več energije, postala sem bolj organizirana, odgovorna, zaradi prostovoljstva pa sem se počutila boljši človek.

Nekaj posebnega pri MEPI-ju pa so seveda odprave. Kljub temu da je odprava na bronasti stopnji najkrajša, je bila zame najtežja. Bila sem brez izkušenj in tako sem spakirala čisto preveč hrane in oblačil. Lahko si predstavljate, kaj to pove o nahrbtniku. Komaj sem čakala konec odprave in prav nič se nisem zabavala. Če z mano na odpravi ne bi bilo prijateljice Mance, bi verjetno odnehala. Toda na srečo sva bili v tem skupaj. Spodbujali sva se in si govorili, da je treba potrpeti in začeto tudi dokončati. Vesela sem, da nisva obupali. Vsako odpravo je bilo lažje in zabavneje. Čeprav so bile odprave daljše, je bil nahrbtnik vedno lažji. Z izkušnjami sem točno vedela, kaj potrebujem in kaj lahko ostane doma. Postala sem veliko manj razvajena in tako začela ceniti običajne stvari, kot sta topla postelja in tuš.

Celotna izkušnja MEPI se je zaokrožila na slavnostni podelitvi zlatih priznanj na Brdu. S prijatelji smo skozi posnetke in simpatične slike podoživeli trenutke z odprav in obujali lepe spomine. Še posebej so me navdihnili govori dobitnikov zlatih MEPI-priznanj iz prejšnjih let, ki so sedaj odrasle in uspešne osebe. Delili so svoje izkušnje in razložili, kako jim je MEPI pomagal pri njihovi življenjski poti, kar mi je dalo še dodatno motivacijo za naprej.

Biti MEPI-jevec je torej res nekaj posebnega. Postaneš samozavestnejši, bolj organiziran, aktivnejši, pomagaš pomoči potrebnim, predvsem pa spoznaš, kako pomembno je sodelovanje v skupini. Zaveš se, česa vsega si sposoben in kje lahko svoje znanje še nadgradiš ter ga uporabiš v praksi. MEPI te resnično spremeni, pripravi na življenje in ti popestri šolska leta.

Če bi mi rekli, naj vse skupaj še enkrat ponovim, bi to storila brez odlašanja!

Kaja Kuernt, prejemnica zlatega priznanja MEPI

Gimnazija Kranj

Avtor: Ivana Božič Kategorija: Blog

Izkušnja: projekt neznani prijatelj

Izkušnja: projekt neznani prijatelj

V torek, 5. 9. 2017, sem sedla na vlak, ki me je odpeljal do Zuricha, od koder sem svojo pot nadaljevala proti Fricku. Celotna pot je trajala skoraj 18 ur in ves čas sem bila vznemirjena, saj je bilo to prvič, ko sem se v tujino odpravila povsem sama, nisem pa točno vedela kaj naj pričakujem v naslednjih dneh. Z ostalimi prostovoljci iz Poljske, Češke, Madžarske, Španije in Malezije smo se zelo hitro ujeli in se tudi zelo dobro vključili v skupino organizatorjev festivala. Po krajši predstavitvi projekta smo začeli z delom. Vodja organizatorjev nam je povedal, da v resnici nihče od njih dobro ne ve kaj počnejo, saj je to njihov prvi projekt, tako da je spodbudil našo samoiniciativnost. Do začetka festivala, ko naj bi začeli prihajati obiskovalci, smo imeli dobra dva dni in ker so bili glavni odri ob našem prihodu že postavljeni, je bila naša glavna naloga postavljanje ozvočenja, luči, ter dekoracije. Največ časa sem preživela s skupino, ki se je ukvarjala z dekoracijo. V bližnjem gozdu smo pripravljali kotiček “Alice in Wonderland” in iz žice smo oblikovali velike gobe, ki smo jih potem prelepili z papirjem in pobarvali. Na drevesa smo obesili skodelice in pribor, ter po tleh razprostrli podlago za sedenje, saj je bilo to območje namenjeno čajanki. S prostovoljkama iz Češke smo več kot pol dneva porabile za izdelovanje origamijev. Delale smo ptice, ki smo jih potem obesili pod strop enega od odrov. Na dan začetka festivala smo imeli prostovoljci in nekateri od nastopajočih organizirano delavnico, pri kateri smo spoznali organizacijo Milchjungend, ter tudi nekaj o težavah in ovirah s katerimi se soočajo mladi predstavniki skupnosti LGBT v Švici.

Med festivalom smo bili prostovoljci zadolženi za skrb nastopajočih v zaodrju, ter za pobiranje smeti. Te zadolžitve smo morali opravljati cel dan in celo noč, tako da smo si naredili urnik dela. Preostali čas, ko nismo bili na vrsti za delo pa smo bili prosti in smo lahko uživali v festivalu in nastopih. Po festivalu je sledilo pospravljanje, ki je trajalo tri dni. Zaradi dežja je bilo veliko opreme zelo umazane in večji del časa smo porabili za čiščenje stolov ter opreme za ozvočenje in osvetlitev.

Cel čas tabora smo spali v bližnjem bunkerju, kar je bila posebna izkušnja, saj je bil pod zemljo, vse skupaj pa je zasnovano tako, da lahko sprejme kar največ ljudi, kar je pomenilo da so bili notri trinadstropni pogradi in ena velika skupna kopalnica. Vse nas je presenetilo, da je bilo kljub vsemu zelo udobno in toplo, za kar smo bili po celem dnevu dela na dežju zelo veseli.

Zadnji dan je zaznamovalo poslavljanje, saj je večina ljudi s katerimi smo delali že pred festivalom odhajalo, tisti, ki pa so ostali so nam pripravili poslovilno večerjo z nekaj značilnimi švicarskimi jedmi, po večerji pa smo imeli tudi manjšo zabavo. V sredo zjutraj smo se vsi prostovoljci odpravili do želežniške postaje, kjer so se tudi naše poti razšle.

Zame je bila to neprecenljiva izkušnja, saj sem spoznala veliko ljudi iz različnih držav, s katerimi sem še vedno v stiku. Presenetilo me je kako skrbni so bili vsi organizatorji, saj so ves čas so preverjali kako se imamo, oziroma če kaj potrebujemo in zelo so se potrudili da so prav z vsakim prostovoljcem navezali oseben stik, ter da so ves čas tudi med seboj govorili angleško, da smo jih lahko vsi razumeli, čeprav je njihov materni jezik nemščina. Mislim da mi je prav PNP pomagal, da sem postala samostojnejša, saj sem morala celotno potovanje organizirati sama in tudi tam pravzaprav nisem nikogar poznala, vendar sem se vseeno dobro znašla in bom zagotovo še kdaj odšla na kakšen podoben tabor v tujini.

Tanja Knez
Avtor: Ivana Božič Kategorija: Blog

Vplivi programa MEPI na posameznika in družbo

Vplivi programa MEPI na posameznika in družbo

Ko predstavljam program po Sloveniji, pogosto slišim vprašanja v smislu, zakaj bi izvajali program MEPI, za kakšno priznanje gre in kaj s tem pridobimo?

Program MEPI namreč že v svojem polnem nazivu nosi besedo priznanje, ki nakazuje na neko nagrado. Z nagrado oziroma priznanjem pa običajno dokazujemo, da je nekdo nekaj (pomembnega) dosegel, osvojil. Toda priznanje za kaj? Ker sem v polnosti sledil pravilom MEPI-ja in lično izpolnil indeks dosežkov? In celo ob zaključku iz rok eminence prejel značko, certifikat in požel krajši aplavz! Super, uspešno sem zaključil še eno »šolo«, hvala! Sedaj lahko tudi ta prejeti material pospravim v predal ali pa ga postavim na steno – komu mar?

Ali koga zdaj zanima, da zaradi vztrajnejših vaj bistveno bolje igram na inštrument kot bi sicer; ali, da zmorem več dni preživeti v naravi, kljub žuljem, neprijetnim vremenskim razmeram, občasnim izgubam poti, skromni hrani in ob, včasih nejevoljnjih prijateljih; ali pa, da v spoštljivosti vzdržim ob poslušanju taistih zgodb starejše bolne osebe, ki se ponavljajo iz srečanja v srečanje, na koncu pa me gospa skoraj ne spozna več … ?

Kje je potem vrednost tega priznanja? Čemu biti v programu MEPI, ko pa terja nemalo časa (predvsem zlata stopnja), disciplino in nenazadnje odrekanje od vabljivega posedanja in prepogostih računalniških ali telefonskih dotikov?

Priznanje, ki ga osvojim je priznanje mojemu trudu in vztrajnosti, da sem presegel svoj strah, morda sram in se odločil nekaj spremeniti in premakniti v svojem življenju; vstal iz kavča udobja in čakanja, da bodo drugi poskrbeli zame; sestopil iz zahtev po takoj in zdaj v potrpežljivost in razumevanje; ojačal svoje ležerno telo in okrepil svojo omajno voljo; osmislil ure nekomu, ki že dalj časa ne vidi smisla; premaknil pogled iz virtualnega v resničnost in spoznal, da okoli mene živijo tudi drugi ljudje, ne le jaz in moje želje; in nenazadnje izkusil pristno radost in hvaležnost, ker sem cilje dosegel z lastnim naporom in ne s podarjenim …

Ali to ni priznanje? Res je, da ga v takšni obliki ne moremo postavit na steno ali v predal … Je pa takšno, ki bo pustilo pomenljivo sled – sled, ki ostaja v meni kot tihi dobrohotni spremljevalec, ki bo vplival na moje nadaljnje odnose, odločitve in dejanja skozi življenje.

 

Ana Kocjančič, Nacionalni MEPI urad

 

Avtor: Ana Kocjančič Kategorija: Blog

Prvi šolski dan

Prvi šolski dan
Spoštovani cenjeni MEPI prijatelji,
danes je prvi šolski dan novega šolskega leta. Nov mejnik, nov začetek, nova priložnost in nov izziv.V tem šolskem letu vam želimo veliko uspeha, veliko znanja in veliko prijetnih trenutkov. Delo z mladimi nas  bogati in ohranja mlade ali vsaj mlade v srcu.
Naj sem vam ob tej priložnosti zahvalimo za dosedanje sodelovanje, predano delo, podporo in vse “skoke izven cone udobja”, ki so pri izvajanju programa MEPI v vaših organizacijah potrebni, da se program izvaja skladno s standardi. Vsak med vami bogati našo vedno večjo MEPI družino v Sloveniji.
Želimo si, da bo naše sodelovanje tvorno tudi v prihajajočem šolskem letu in upam, da vam celotna ekipa našega nacionalnega urada na tej zahtevni MEPI poti nudi podporo, ki jo potrebujete. Želimo si, da naše sodelovanje preseže meje poslovnega in se lahko stkejo vezi, ki nas povezujejo močneje in na daljši rok.
Srečno, uspešno, ciljev in izzivov polno novo MEPI šolsko leto  želim vsem v želji, da MEPI skupnost razvijamo in bogatimo v dobro vseh nas tudi v prihodnje.

 

Avtor: Jaka Kregar Kategorija: Blog

MEPI skozi oči devetošolke Hane

MEPI skozi oči devetošolke Hane

Kaj je MEPI?

Ne morem vam povedati, kaj točno in uradno je, lahko pa vam povem, kaj MEPI pomeni meni.
Ne samo, da sem se skozi projekt družila veliko več kot po navadi, tudi čas sem začela bolj ‘pametno’ izkoriščati. Skozi projekt sem ustvarjala nove vezi in prijateljstva, na stvari pa začela gledati tudi z drugih vidikov. Svet je konec koncev več kot le ena dimenzija.

MEPI se mi kot projekt namenjen mladim zdi idealna možnost za spoznavanje in odkrivanje poti, ki jih drugače nikoli ni bi ubrali. Skozi opravljanje in doseganje ciljev človek lahko najde sebe takrat, ko je to najtežje.

John Green je rekel: »Če se želiš najti, se moraš najprej izgubiti.« In mi smo se. Izgubili smo se tako dobesedno (kar je le pripomoglo k naši vztrajnosti in volji) kot metaforično. Boste rekli, da je nemogoče izgubiti se v nasmehih in skrivnostih, ki si jih v ekipi podajamo kot žogo?

Kljub temu, da nas je bila večina MEPI-jevcev letos skupaj že deveto leto, bi lahko rekla, da smo v projekt vstopili kot neznanci. Vstopili smo kot neznanci in izstopili kot družina.
In to, to je MEPI.

Hana Bujanović Kokot,
udeleženka MEPI na bronasti stopnji, OŠ Jakoba Aljaža Kranj

Sem petnajstletnica, ki ima rada številke, poslušanje glasbe, branje in pisanje pesmi ter zgodb. Rahlo obsedena sem z grško mitologijo, čokolado in zelenim čajem, noro rada pa zbiram tudi citate. Prihajam iz družine, kjer se vedno nekaj dogaja in prav oni so tisti, ki me vedno spodbujajo, da odkrivam in izbiram nove poti – tako sem pristala tu.
Avtor: Jaka Kregar Kategorija: Blog