“Hitre nogice” – Poročilo o zlati kvalifikacijski odpravi

07.08.2014
Od 2. do 5. avgusta smo imeli odpravo za zato stopnjo Mepija tako imenovana skupina hitre nogice(ime nam je nadela naša draga Neda).
Prvi dan se je začel sončno in z veliko optimizma . Štart smo imeli na križišču Vratca južno od Starega trga pri Ložu.
Pot nas je vodila po makadamski cesti do Mašuna in od tam naprej do planine Sviščaki. Med potjo smo šteli tudi korake potrebne da smo z polno “bojno opremo” prehodili 500 metrov, saj je bil naš namen odprave primerjati dolžine korakov med člani skupine. Ravno ko smo prispeli na cilj se je ulilo kot iz škafa, mi pa smo bili presrečni da smo se lahko zatekli pod streho bližnje transformatorske postaje  Ko je dež ponehal smo postavili šotore in se začeli truditi prižgati ogenj za pečenje hrenovk. Ker je bilo vse zelo mokro nam je uspelo šele po dolgotrajnih naporih. Nato smo prespali prvo in najbolj mrzlo noč med medvedi.
Drugi dan smo se prebudili v pretežno oblačno jutro in se odpravili proti Ilirski Bistrici. Pot nas je vodila s hriba navzdol. Peljala nas je tudi na manjši grič Štanga s čudovitim razgledom in brez poti navzdol, zato so si morali sami utreti pot skozi goščavo. Pobočje je bilo poraščeno z gosto visoko travo, ki je bila poležana na veliko mestih. To je namigovalo na prisotnost medvedov, saj je manj kot dvanajst ur nazaj deževalo in sledi niso mogle biti stare. Ko smo prišli do vznožja hriba nas je od ceste ločil samo še neprehoden iglasti gozd. Kljub temu smo se odločili iti skozenj in ne okrog. Že po nekaj korakih smo se obrnili, saj smo namreč videli povsem čiste odtise medvedjih šap.Tako smo kljub vsemu šli okrog gozdička. Pot smo nadaljevali proti Ilirski Bistrici in kar nekajkrat prevedrili ploho pod krošnjami dreves. Ravno ko smo prišli do Ilirske Bistrice se je nebo odprlo in skoraj eno uro na nas zlivalo potoke dežja. Mi pa smo presrečni vedrili pod nadstreškom najboljšega soseda (Mercatorja). Po koncu nevihte so pot nadaljevali proti manjšem zaselku imenovanem Bubec.Tam smo noč prebili na posesti prijaznega lastnika turistične kmetije Bubec.
Tretji dan se je začel megleno, saj smo spali v bližini zaradi dežja naraslega potoka Posrtev. Pot smo nadaljevali proti Deklevi, kjer smo zgrešili našo pot saj je bila za hišo in je nismo opazili. Po kakšnem kilometru nam je postalo jasno da smo zašli iz začrtane poti. Ker nam je zemljevid pravil da poteka povezovalna pot med našo načrtovano traso in potjo na kateri smo bili smo jo ubrali po njej, a ker je zemljevid naš sovrstnik se je pot kmalu končala. Ker smo preveč trmasti smo jo ubrali kar na azimut skozi gosto podrast navzgor po hribu. Vmes smo se morali prebiti tudi skozi povsem zapuščen in zaraščen sadovnjak, kjer smo imeli bližje srečanje s kačo. Naše orientacijske sposobnosti so se izkazale, saj smo prispeli na cilj(čeprav s skoraj enourno zamudo). Ker nas je pot vodila po asfaltu do vasi Obrov, mi pa smo bili  že vsi močno ožuljeni, zato smo se preobuli v natikače(japanke,krokse,sandale…). Nato smo pot nadaljevali do Markovščine in od tam do Skadanščine po zapuščenih travnikih. Ko smo se najbolj približali cesti, smo opazili tudi zbito srno, ki je že kar dobro zaudarjala. Ko smo prišli do Skadanščine je bil Slavnik (naš cilj za tretji dan) povsem ovit v črne nevihtne oblake. Zato smo si vzeli nekoliko daljši odmor da se je oblačnost nekoliko razkadila. Med počitkom smo prejeli nasvet od prijaznega domačina , ki nas je stal skoraj dve uri dodatnega časa. Predlagal nam je da pot uberemo mimo lovske koče, od kjer naj bi vodila pot do proti vrhu Slavnika. Glej ga zlomka te poti ni bilo. Trmasti kot smo bili smo se odločili da ne gremo nazaj ( do lovske koče smo se namreč dvignili za dobrih 150 metrov) in smo jo ubrali skozi gozd v katerega očitno že nekaj časa ni stopila človeška noga. Po tej goščavi smo kak kilometer nabirali pajčevine in klope. Ko se je že začelo temniti smo le prispeli na markirano pot na vrh kamor smo se “prigrizli” tik po sončnem zahodu z naglavnimi lučkami. Tam se nam je razkril fenomenalen razgled vse do Italije. Pogreli smo si golaž, postavili šotore in zaspali kot ubiti.
Zadnji dan smo se s pospravljanjem tabora obotavljali saj je bil razgled res prekrasen. Ko smo se končno odpravili nas je pot vodila strmo navzdol v Podgorje. Od tam naprej pa smo se odpravili v Podpeč, pot pa nas je vodila po zraščenih kolovozih, tako da smo našo lokacijo določali in preverjali s kontra-azimutom na bližnje hribe ter s štetjem korakov. Na pečini nad Podpečjo nas je bilo kar malo strah da bo sestop zelo nevaren, a se je naša skrb izkazala za nepotrebno, saj je od vrha do vznožja pečine potekala široka makadamska pot. Od Podpeči do cilja v Kubedu nas je tako ločilo le še nekaj kilometrov in precej spusta ter dviga. Kljub temu, da je rahlo deževalo smo v cilj prišli povsem mokri, saj smo tempo zelo povečevali obratno-sorazmerno z oddaljenostjo od cilja.
Na cilju pa smo si veselo privoščili, celo odpravo težko pričakovani, Radler.
Med hojo smo seveda opravljali tudi štetje parnih korakov na različnih podlagah in povprečili dolžine korakov vseh članov ekipe ter izračunali minimalno število korakov  je vsak od nas naredil na tej odpravi.
Oseba:      Povprečje parnih korakov za 500 metrov:     Min. število parnih korakov naodpravi:
Marcel                    330                                                               56100
Žan                         330                                                               56100
Edo                        305                                                                51850
Sandra                   345                                                                58650
Naš zaključek je, da se z metodo štetja parnih korakov za potrebe navigacije lahko zelo dobro oceni prepotovano razdaljo.
P.S. Na tej odpravi kot že na mnogo drugih smo se naučil, da  zaupati le tem 20 letnim zemljevidom ni najbolj pametno, zato predlagamo vsem zanamcem naj tako kot bomo to v prihodnje storili mi, pred dejansko odpravo na zemljevid dorišejo oz. zbrišejo poti z google mapsa/ ali podobne “kredibilne” aplikacije.
Hitre nogice :Marcel Salmič, Žan Zupančič, Edo Bešić, Sandra Vavpotič.
Več fotografij na:
https://www.facebook.com/media/set/?set=a.645404852234004.1073741833.402000859907739&type=1&l=32aa592ed1
IMG_2682 IMG_2673 IMG_2658 IMG_2712 IMG_2699 IMG_2688 IMG_2685 IMG_2682 IMG_2665 IMG_2660 IMG_2659 IMG_2657