Odločila sem se, da naravo, preživljanje na svežem zraku, brez vseh modernih motilcev, znova približam mladim!

Narava mi že od otroštva veliko pomeni. Nad njo me je navdušil oče, kot otrok sem jo odkrivala pri stari mami, saj vrtca nisem nikoli poznala (samo malo šolo), na poletnih počitnicah pri omi na Dolenjskem… Sami lepi spomini, povezani s prvim pomladnim cvetjem, z nežno zelenimi barvami listavcev, s šmarnicami, z borovnicami, gobami, gozdnimi prebivalci… In z MEPI-jem je to spet, in ponovno, oživelo. Z odpravami! Ja, res je veliko papirologije, a vse to odtehta, ko spremljaš Mepijevce pri odkrivanju novih poti, raziskovanju rastlin, ko včasih malce zaidejo s poti (primerjava z življenjem je zgolj naključna), jih preseneti dež in utrujeni, a zadovoljni, pridejo na cilj. In če je ta v življenju pred nami, vedno in znova, če te pri tem še kdo spremlja, pomaga, so vsi cilji dosegljivi! Vem, MEPI niso samo odprave. Ampak ravno zaradi njih sem se kot mentorica tudi odločila, da naravo, preživljanje na svežem zraku, brez vseh modernih motilcev, znova približam mladim!