Pri svojem otroku opaziš, kako malo je potrebno, da začuti notranje zadovoljstvo.

Nedelja, 26. maj, ura je 8:00 zjutraj, naši »Mepijevci« pred odpravo v Škofjeloško hribovje.

Peljem se iz Škofje Loke, zunanja temperatura komaj 7 stopinj Celzija, pogled proti zasneženima Storžiču in Krvavcu ne kaže nič kaj pomladne slike, tudi vremenska napoved ni nič kaj spodbudna. Vreme bo hladno in mokro. Premišljujem, da bi bil za izlet primernejši katerikoli drug dan. A s tem se verjetno ubadamo le starši, ki velikokrat zadeve vidimo vse preveč komplicirano, kot pravijo naši najstniki. Naši »Mepijevci« se pred odpravo na dvodnevno raziskovanje Škofjeloškega hribovja niso obremenjevali z vremenom. Kljub temu da so mesec prej poskusno 40- kilometrsko odpravo po Krasu zaključili močno utrujeni in ožuljeni. To jim ni vzelo poguma. Nasprotno, v polni sestavi, nabiti z novo energijo, dobre volje in v pričakovanju novih pustolovščin so skupaj z mentorji preverjali, če njihovi prepolni nahrbtniki vsebujejo vse potrebno za uspešno izvedbo še zadnjega izmed ciljev programa. Da vse poteka po planu, morajo biti vsi udeleženci odprave odgovorni in pripravljeni na sodelovanje. Le tako skupina lahko deluje kot celota in odprava uspe.

O programu MEPI pred tem nisem vedela kaj dosti. Danes, po enoletnem spremljanju dogajanja v vlogi opazovalca – starša, lahko potrdim le pozitivne izkušnje. Verjetno nisem osamljena med starši, ki se stalno sprašujemo, kaj bo z našimi otroki, saj je računalnik postal njihov skoraj edini in glavni prijatelj.

MEPI spodbuja mlade k drugačnemu preživljanju prostega časa. Da zadeve ne ostanejo le na papirju ali v praznih besedah, morajo otroci svoje zastavljene cilje tudi stalno izpolnjevati. Na žalost živimo v času, ko se vse vrti okoli posameznika, ko je vse preveč prisoten egoizem, individualizem, ko se vse vrti okoli denarja, zaslužka.

MEPI otroke spodbuja v drugo smer, med drugim tudi k prostovoljnemu delu, pa čeprav je to lahko le pomoč sošolcem pri učenju, nalogah ali zabavi. Prebuja jih, da znajo prisluhniti sočloveku, da se zavedo, da z nami bivajo tudi drugačni ljudje. Učijo se jih razumeti in jih sprejeti. Pri svojem otroku opaziš, kako malo je potrebno, da začuti notranje zadovoljstvo, ko opravi prostovoljno delo pri mlajših sovrstnikih ali ko z obiskom polepša dan mladostnikov in odraslim z motnjo v duševnem razvoju v delovno varstvenem centru.

Verjetno naši »Mepijevci« pri osvajanju ciljev na 4 področjih niso bili vseskozi enako zagnani, zagotovo so bile vmes tudi krize, za katere starši niti ne vemo, a so jim ob strani stali mentorji. Ti so otrokom vzorniki in motivatorji. Zato gre na koncu zahvala šoli, ki že več let omogoča izvedbo tega projekta in vsem mentorjem za nesebično pomoč našim »Mepijevcem« na poti osvajanja prve od treh stopenj programa.