Zakaj naj se otrok vpiše v program MEPI?

28.08.2019

Bil je september 2008. Tjaša je obiskovala prvi letnik Gimnazije v Škofji Loki. »Mami, prijavila bi se k MEPI-ju. A veš, da greš lahko v Anglijo?« »Kaj sploh je MEPI?« »Mednarodno priznanje za mlade, v katerem lahko sodeluješ tudi na naši šoli.« »Kaj ima Anglija z MEPI-jem?« »Od tam ta program izhaja in na končno odpravo na zlati stopnji lahko gremo tudi v tujino, v Anglijo.« In se je prijavila v program MEPI. In šla na zlato odpravo v Anglijo, v njeno že od otroštva »obljubljeno« deželo, deželo Harryja Potterja. Še prej je na bronasti, srebrni in zlati stopnji opravila večdnevne odprave po Sloveniji. Za dva, tri, štiri dni. V skupini vrstnikov, s šotorom, kuhalnikom, zemljevidom, kompasom, zalogo hrane in obližev. V družbi sončnega in deževnega vremena, vročine in mraza, vrstnikov ter požrtvovalnih in skrbnih MEPI inštruktorjev. Pridobila je neprecenljivo izkušnjo o pomembnosti načrtovanja, sodelovanja in spodbujanja med člani skupine. Izkušnjo o tem, kaj zmoreš, če si to zares želiš in kako zelo si zadovoljen in ponosen, ko dosežeš cilj, do katerega pot ni bila vedno najlažja. In te izkušnje te izoblikujejo za vedno. Ob koncu srednje šole si je Tjaša izbrala študij medicine. Vedno mi je hudo, ko vidim, da nekateri mladi ne zberejo dovolj poguma in se niti ne vpišejo na želeni študij. Tjaša je bila sprejeta na Medicinsko fakulteto v Mariboru. Danes je zdravnica. Vmes je bilo veliko preizkušenj, obveznosti, izpitov, ko si je rekla: »Grem, zmorem!« Obisk in raziskovanje Anglije v četrtem letniku srednje šole je v njej vzbudil tudi veliko željo bo spoznavanju tujih dežel, njihove narave in ljudi. Ko ima le čas in denar, potuje. Eno leto študija je opravila na Wroclaw Medical University v Wroclavu na Poljskem in trimesečno prakso na oddelku za pediatrično intenzivno nego in neonatologijo v Centro Materno Infantil do Norte v Portu na Portugalskem. MEPI niso samo odprave. Vsak posameznik se mora v okviru programa naučiti nekaj novega, se ukvarjati s športom in se preizkusiti kot prostovoljec. Izbor veščine je bil najlažji in Tjaši najljubši del. Meni je bil najljubši del izbor športa, saj se je Tjašina vsakotedenska rekreacija izdatno povečala. Za prostovoljstvo si je izbrala delo z otroki v vrtcu. Na začetku je bila nekoliko zadržana. Nato so obiski postali prijetna tedenska rutina in ko je opravila predpisano število ur je sledilo čustveno slovo. Še vedno ima spravljene risbice otrok in plastične zapestnice. Tudi kot študentka medicine se je kot prostovoljka udeleževala številnih projektov. Sodelovala je pri medicinski oskrbi migrantov na mejnem prehodu Šentilj. Tako sem jaz spoznala MEPI preko svoje hčere in ker sem učiteljica na osnovni šoli, sem sodelovala pri uveljavljanju programa na OŠ Ivana Tavčarja v Gorenji vasi pred osmimi leti. Kot mentorica in inštruktorica odprav skupaj s sodelavci vsako leto popeljem približno 10 devetošolcev v svet MEPI-ja. Naj za konec odgovorim še na vprašanje postavljeno v naslovu. Sposodila si bom misel Nede Kajfež Ambrožič: »MEPI ti da tisto, kar potrebuješ!« Zato »ŠIBAJ V AKCIJO, BODI MEPI.«

 

Mateja Barbič